Strokovno vodstvo je napake odpravilo z menjavama med odmorom (Krhin namesto Matiča, Birsa namesto brezkrvnega Iličiča), kar je prineslo popolno slovensko prevlado, a le z golom priključka, medtem ko je za izenačenje zmanjkalo časa, znanja in športne sreče.
V mrzlem in meglenem večeru na napol praznem stadionu so bile hitro vidne neposrečene rešitve pri izbiri začetne enajsterice, v kateri je zaradi pomanjkanja agresivnosti šepala predvsem igra v zvezni vrsti na položaju zadnjih dveh vezistov. Matič je v 9. minuti Američanom podaril vodstvo z izgubljeno žogo, kar je izkoristil Buddle s strelom z 18 metrov. Po golu so Slovenci imeli jalovo premoč, vendar brez priložnosti do 26. minute, ko je Ljubijankič žogo poslal v prazen prostor, Matavž se je izmaknil zanki nedovoljenega položaja in v slogu golgeterjev ubijalcev žogo mimo Howarda poslal v mrežo. Po izenačenju so Američani znova prestavili v višjo prestavo in po zapravljeni slovenski priložnosti Brečka (diagonalni strel je zletel mimo vratnice) v finišu igraje dosegli še dva gola zaradi slabe reakcije obrambe na čelu z vratarjem Handanovičem ob kotu, kar je kaznoval Dempsey s strelom z glavo, in enajstmetrovki, ki jo je zakrivil Šuler, realiziral pa razbijač Altidore.
V drugem polčasu so premraženi gledalci videli razigrano Slovenijo s kombinatoriko in hitrostjo. Bojeviti Krhin, ki ga je bilo polno vse igrišče, je postal pravi šef v zvezni vrsti, tako da je žogo podajal le naprej, Birsa pa v napadu z raznovrstnostjo sejal paniko v ameriških vrstah, le ob zaključnih strelih je bil premalo natančen. Slovenski gol je dobesedno visel v zraku in gledalci so ga po uri igre le dočakali v režiji Matavža. Po znižanju izida na 2:3 je slovenski nalet trajal do 70. minute, Stojanović je pogumno iskal izenačenje z novimi menjavami, kar pa ni prineslo novega pritiska, pod katerim bi Američani, ki so bili v drugem delu brez priložnosti, še tretjič kapitulirali.
