Atletico Madrid je zakleti klub. To za njegove navijače ni nobena žaljivka, ampak dejstvo, ki se ga zavedajo že več desetletij. Natančneje od leta 1974, ko je Atletico ostal brez evropskega naslova v zadnjih sekundah tekme. Tisto leto je bil sistem takšen, da se v finalu ni streljalo enajstmetrovk. Redni del tekme se je proti Bayernu končal z 0:0, zato so igrali podaljšek, v katerem je Luis Aragones zadel iz prostega strela v 114. minuti. Atletico je lovoriko že skoraj držal v rokah, čeprav je igral brez polovice najboljših igralcev. Bayern ni imel več rešitve, zato je njegov branilec Hans-Georg Schwarzenbeck v 120. minuti streljal s 40 metrov. To je bil poskus iz obupa, toda žoga je končala je v mreži. Tri dni kasneje sta Atletico in Bayern odigrala povratno tekmo, ki so jo Bavarci dobili s 4:0. Drugače niti ni moglo biti. Kajti kadar izgubiš evropski naslov na takšen način, nimaš moči, da bi se čez tri dni spet boril nad svojimi zmožnostmi. Preprosto si zaklet ali, kot pravijo v Španiji, »el pupas«.
Če si za Atletico, potem trpiš
Črni urok je pri Atleticu deloval že tolikokrat, da niti ne štejejo več. In to povsod, v Evropi, v Španiji, največkrat pa kar v lastnem mestu. Iz Madrida prihaja tudi Real, ki predstavlja vse tisto, kar Atletico ni. Evropske naslove, zmage, lovorike, bogastvo, moč, oblast… Še Realov stadion leži v središču mesta ob ulici La Castellana, ki je madridska aorta, medtem ko je stadion Atletica na obrobju mesta ob porušeni pivovarni, pod njim pa teče obvoznica. »Dolga leta je Real Madrid največji klub v mestu. Ne samo v mestu, ampak tudi v Španiji in Evropi. Mi smo bili vedno reveži, klub delavskih ljudi, ki smo lovili svoje tekmece,« se spominja Fernando Torres, ki je otrok Atletica. »Če si za Atletico, potem trpiš, a hkrati si tudi močnejša oseba. Atletico je vedno pripadal navijačem. Mi smo ujetniki občutkov, navijači Reala pa ujetniki rezultata. Če ni rezultata, tudi njih ni.« Torres ni kot nogometaš Atletica nikoli premagal mestnega tekmeca. Suša je skupno trajala kar 14 let, dokler Atletico ni premagal Reala v lanskem finalu španskega pokala. Pred tem je izgubljal na vse možne načine. Od polomov z 0:4 na lastnem stadionu do porazov v 95. minuti. Kar koli se je dogodilo, vedno je zmagal Real. Sol na rane je potresal Raul, ki je bil največkrat Realov strelec, čeprav je prve korake naredil v Atleticovi mladinski šoli.
»Ko sem bil star sedem let, so bili vsi navijači Reala. Le jaz sem v šoli nosil majico Atletica. Hotel sem dražiti svoje prijatelje, toda na koncu sem bil žalosten samo jaz,« je povedal Torres in nakazal, kakšno je razmerje med navijači v Madridu. Domačini pravijo, da za Atletico drži pesti največ 35 odstotkov Madridčanov. Da je tako, je jasno na dan derbija. Po ulicah ali na podzemni železnici opaziš tudi starejše gospe, ki nosijo šal Reala, Atleticovega skoraj nihče. Morda so se svoje pripadnosti celo sramovali, toda zdaj ne več. Po lanski pokalni zmagi je Atletico namreč premagal mestnega tekmeca tudi v novi sezoni španske lige in zaseda vrh lestvice. »Hotel sem zabiti odločilni gol v finalu. To je moje maščevanje vsem otrokom, ki se šalijo na račun mojega sina, ker navija za Atletico,« je povedal junak lanskega finala Miranda.
Klub, ki je preslikava navijačev
Zastavonoša Atleticovega prebujenja v zadnjih dveh sezonah je trener Diego Simeone, ki je bil pred tem tudi nogometaš Atletica. Bil je kapetan zasedbe, ki je leta 1996 spisala najlepše poglavje v zgodovini kluba, ko je Atletico osvojil špansko ligo in španski pokal. Tri leta kasneje, ko Simeoneja ni bilo več v Madridu, je Atletico padel v drugo ligo. »Pripadnost je pomembno čustvo in jaz pripadam Atleticu,« je povedal nedavno. »Ko sem zapustil klub kot igralec, sem vedel, da se bom nekoč vrnil. Kadar nekomu pripadaš, je vse lažje.« Simeone hkrati ves čas poudarja le eno modrost: tekma za tekmo. Ali drugače, o lovorikah na koncu sezone ne razmišlja, ampak samo o vsaki naslednji tekmi.
Toda kliše, ki ga športni trenerji uporabljajo takrat, ko nimajo povedati nič pametnega, a bi radi delovali pametno, ima pri Simeoneju globlji pomen. »Tekma za tekmo je način življenja, ki ga ima delavski človek na ulici,« pravi. »Moja ekipa je preslikava naših navijačev. To so ljudje, ki se bojujejo iz dneva v dan. Za marsikoga smo celo edini navdih v težkem življenju. Oboji se zavedamo, da bo z nami konec tisti trenutek, ko se bomo nehali bojevati.« Da Simeone ne mlati prazne slame, je Atletico spet dokazal v torek na prvi četrtfinalni tekmi lige prvakov proti Barceloni. Njegovo moštvo nima tako vrhunskih igralcev kot Barca, a ima zato nogometaše, ki se bojujejo ves čas. Kdo ve, morda bodo ravno s tem pristopom izničili urok nad svojim klubom pa tudi tistega, ko v Španiji že od leta 2004 ni bil nihče drug prvak kot Real in Barcelona.