Ko se je v Mehiki sonce šele prebujalo, je Hrvaška včeraj že utripala v ritmu ene najpomembnejših nogometnih tekem zadnjih let. Kocke so se šibile pod težo pričakovanj in optimizma, v enakem razpoloženju so spektakel na drugem koncu sveta pričakovali El Tri. Nogometni navdušenci so se spraševali, kdo bo uspešnejši: sproščeni selektor Mehike Miguel Herrera, ki ga navijači obožujejo, ker je s svojim zabavnim značajem kot eden od njih, ali Niko Kovač, ki ga na Hrvaškem cenijo, ker daje vtis, da natanko ve, kaj hoče in kako priti do cilja.
Bojazni, da bi se rdeče-bela krila stopila, ob sprehodu po reškem Korzu ni bilo mogoče zaslediti. Vzdušje popoldne še ni bilo tako navijaško kot ob enakem času, ko je Hrvaška igrala proti Braziliji, a je bilo vseeno jasno, da to ni navaden dan. Če ne zaradi drugega, zato ker je bila malo drugačna kot običajno mehiška restavracija. »Zakaj imate izobešene hrvaške simbole, ko pa je vaša restavracija mehiška,« je letela zbadljivka proti natakarju. Le zasmejal se je in pojasnil, da so sicer tam mehiške zastave. »A danes je bolje tako, da ne bo kakšnih težav,« je dejal. Stavek o težavah je bil šala. Na Reki pač nimajo težav z multikulturnostjo. To je najbolj odprto mesto na Hrvaškem, pravijo. Oziroma ne le to…
»Reka je najbolj odprta v vsej Evropi,« je pojasnil 50-letni Ismet, ki je skupaj z ženo prodajal navijaške rekvizite. Zgovornemu in dobrodušnemu možu se je hitro razvezal jezik. Gostov iz Slovenije je bil vesel. »Hrvaška je podobno kot Slovenija država z veliko naboja. Le da ga imamo mi nekaj več, saj smo, ne da bi vas želel žaliti, nekoliko boljši v nogometu,« je dejal in hitro pristavil, da se spomni, kako je »slovenski premier poljubil čevlje nogometašev«. V času svetovnega prvenstva Hrvaška gori, plamene so zanetili nogometaši, zato ni čudno, da jih kličejo ognjeni. A Ismet je našel precej ognja tudi na drugi strani Kolpe: »Vam povem, da so najbolj ognjene Slovenke.« Tudi on ni niti najmanj dvomil o tem, da bo zmagala Hrvaška. »Proti Braziliji so nas prevarali. A najboljši smo, ko nas kdo podcenjuje, žali ali okrade. In gremo daleč.« In nato zapojejo znan navijaški napev: Neka pati, koga smeta, Hrvatska je prvak svijeta (Naj trpi, kogar moti, Hrvaška je svetovni prvak, op. a.). »Natanko tako!« Toda Ismet ne podpira le Hrvaške, temveč vse države nekdanje Jugoslavije, želi si, da bi na naslednjem svetovnem prvenstvu igralo vseh šest republik. Nič ne bi imel proti, če bi bil čez štiri leta selektor Hrvaške Slovenec. Nekdo, ki je na Kvarnerju izjemno priljubljen. »Da ne bi slučajno kaj rekli proti njemu!« je dejal, kot bi bilo greh govoriti proti omenjenemu človeku. Toda proti komu? »Ta Slovenec vas je pripeljal na svetovno prvenstvo, Reko je pripeljal v evropsko ligo in morda bo novi selektor Hrvaške. Enkrat sem govoril z njim na Kantridi. Izjemen človek je. Celo to vem, da v Mariboru biva v Gosposki ulici. Mislim, da on sploh ni Slovenec, ampak je Hrvat!« Če obstaja še kakšen dvom: ta mož je Matjaž Kek.
Ismet je predstavljal glas večine, ki ne zamudi tekme hrvaške reprezentance. Težko je bilo najti nekoga, ki do včerajšnjega večera ni videl še niti ene mundialske minute iz Brazilije. A tudi tak obstaja. Ime mu je Ivan, 25-letni asistent na fakulteti. Poučuje politično ekonomijo. Kaj s tega vidika pomeni svetovno prvenstvo za Hrvaško? »Bojim se, da bo med svetovnim prvenstvom vlada povišala davke,« se je zasmejal, »ljudi v teh dneh zanima le nogomet. Seveda znajo politiki to izkoristiti. V času evforije so zamenjali ministra za finance, znanost in zdravstvo. Ko odpreš novičarske portale, ne moreš najti vesti z ekonomsko tematiko. Bolje bi bilo, če bi se ukvarjali z resnimi problemi.« Nogomet vidi predvsem kot opij za ljudstvo. »Dogajanje v nogometu me spominja na nacionalizem, na primitivnost. Zakaj mora biti Hrvaška boljša od neke druge države? Morali bi pomešati ekipe različnih držav. Ekipe bi lahko določili tako, da bi žrebali, za katero državo bo igral posamezni nogometaš. To bi bilo zanimivo. Po eni strani imamo državo v razsulu, v kateri nihče nikogar ne mara. Ko moramo virtualno premagati neko državo, so pa vsi veliki Hrvati. Ko je konec prvenstva, se spet sovražimo.«
Nogomet je tudi kapitalizem. Tekma med dvema reprezentancama je po njegovem primer, kako lahko kapitalizem deluje: »Slavoj Žižek je rekel, da kapitalizem lahko funkcionira le, če imaš zunanjega sovražnika.« Pravi, da je nevarno, če ljudje ob nogometu pozabijo na vsakdanje težave, in ne razume, zakaj želijo biti ljudje del nečesa. »Gre za kompleks manjvrednosti? Če ne veš, kdo si, potem se moraš z nečim poistovetiti in uspehe ekipe dojemaš kot svoje,« je kritično razmišljal in dodal, da podoba bogatega nogometaša, po katerem se vsi zgledujejo, ni dobro sporočilo družbi. Čeprav ni ravno nogometni navdušenec, si kakšno tekmo vseeno ogleda. »Hrvaška bo zmagala s 3:1,« je dejal. Včeraj je vendarle gledal ognjene na delu, saj le ni tako zelo proti najbolj priljubljeni igri na svetu, kot se morda zdi. Pred tem pa je imel tudi druge razloge. Menda je bila Rusinja…