29. maj 1991, ko je po streljanju enajstmetrovk v Bariju padel Olympique iz Marseilla, je le še bled spomin, realnost pa zadnji naslov državnega prvaka pred dolgimi sedmimi leti, finančna kriza, zaradi katere so primorani v razprodajo najboljših igralcev, prazne tribune stadiona Marakana, na katerem se je nekdaj stiskalo tudi do 100.000 navijačev, ter škandali (nekdanjega) predsednika in klubske legende Dragana Džajića, zaradi katerih je nekaj časa preživel celo za rešetkami.
Razmere, v katerih so Stojanoviću dali v roke dirigentsko palico, so na prvi pogled nerešljive, hkrati pa za trenerja velik izziv, saj v njih nima česa izgubiti. Ali kot je dejal Zlatko Zahović: »Če se s trenerskim poslom ukvarjate na Balkanu, morate biti tudi čarodej, če želite uspeti!« Koliko čarodeja je v Srbiji rojenem slovenskem trenerju, pa bo vidno kmalu, saj ga prva tekma v evropski ligi čaka že 18. julija.
Ustoličenje 43-letnega nekdanjega defenzivnega vezista je svojevrstno priznanje za slovenski trenerski ceh. Navsezadnje gre za prvega Slovenca na čelu nekdanjega evropskega prvaka. Če mu bo uspelo, bo samo potrdil delo nekaterih svojih kolegov in govorice, da so tudi slovenski nogometni trenerji po svojem znanju na visoki ravni. Konec koncev to letos na tujem že potrjujeta Zdenko Verdenik, ki se na Japonskem bori za naslov prvaka, in Matjaž Kek, ki je Reko tudi z uvrstitvijo v Evropo znova nogometno prebudil. Veliko pa v Gradcu pričakujejo tudi od Darka Milaniča.
Če mu bo uspelo prebuditi Beograjčane, ki so jim blizu rdeče-beli, začeti polniti Marakano, na kateri je sedaj 55.000 sedežev, in premagovati tekmeca iz bližnjega vojaškega kluba, se bo tudi Stojanović vpisal med legende. In mu bodo v roke segli vsi tisti zvezdaši, ki ga danes pljuvajo. A tovrstno (srbsko) folkloro pozna do potankosti...
