Niti ne. Dvakrat me na Glasgow vežejo lepi spomini, zato je to eno mojih najljubših mest.
Le zaradi nogometa ali še zaradi česa drugega?Ko smo v karanteni, vstanem zgodaj, ob 7.30. Z maserjem Zlatkom Milešićem in Mitjo Vilerjem se sprehodimo po mestu, poiščemo lokal, kjer spijemo kavo. To je edina priložnost, ko si lahko ogledam mesto. Ampak spomini na Glasgow so najlepši zaradi nogometa.
Govorili in pisali so, da ste vratarjev bratranec. (Bratranec Samirja Handanovića, op. a.) Je bila to žalitev?Ne, saj sem vesel, da sem Samirjev bratranec.
Ampak pomen zbadljivke je drug: da vi sploh niste vratar, ampak le vratarjev bratranec.Tega nisem razumel kot žalitev, niti me ni prizadelo. Navsezadnje sem s Samirjem v zelo dobrih odnosih. Pogosto se pogovarjava po telefonu in običajno več kot o nogometu govoriva o družinskih zadevah. V tem izrazu je mogoče zaznati zlobo, ampak ko prebrodiš krizo, tega ne slišiš več. Včasih sem imel profil na facebooku, zdaj ga nimam več. Zbrisal sem ga zaradi najrazličnejših stvari. Tudi časopisov ne kupujem več. Če me določena stvar zanima, jo raje poiščem na internetu. Nisem eden tistih, ki sledijo izjavam in forumom, ki pa sploh ne pridejo v poštev. Pomembno je, da imaš na tekmah čisto glavo.
Če bi več sledili medijem, bi to vplivalo na koncentracijo?Zagotovo lahko vpliva. Ampak ko enkrat izločiš te stvari, nimaš potrebe, da bi gledal, bral, niti iskal.
Ste dobivali neprijetna sporočila na facebooku?Tudi.
Zaradi napak na igrišču?Zaradi slabših iger in rezultatov. Ampak na koncu smo bili vedno prvi, uspešni v Evropi. Dobiš tudi kakšno malo takšno sporočilo...
Grožnjo?To ne. Ampak neumestna sporočila.
Z igrami ste dokazali, da niste le vratarjev bratranec, ampak da ste zelo dober vratar.Prvi dve leti sta bil uspešni, saj smo se uvrstili v evropsko ligo, z naskokom smo bili prvi v slovenski ligi. Toda pride tudi do padca v formi. To se mi je zgodilo v lani. Naredil sem vse, da to prebrodim. Prišlo je tudi do menjave trenerja vratarjev. Mitja Piriha poznam že od prej, precej mi je pomagal.
Opazno je bilo, da ste izboljšali formo, odkar je v Maribor prišel Pirih. Kaj se je spremenilo?Ima drugačen pogled na vratarja. Pojasnil mi je nekatere zadeve.
Na primer?Zelo pomembna je pozicija vratarja. To se ve, ampak samega sebe težko vidiš. Videoanaliza treninga ti pokaže, kje si delal napake, saj vidiš samega sebe.
Dober trener vratarjev mora dobro opazovati?Pirih mi je predstavil nov pogled na vratarsko delo, na to, kako naj bi vratar branil. Težko je to razložiti, ne da bi izdajal skrivnosti.
Aha, za to gre, da nočete izdati skrivnosti...Da. Trener vratarjev mora imeti izkušnje z branjenjem. Ko sam pogledam nazaj, točno vem, kje sem delal napake. Ko vse analiziraš, to združiš s fizično pripravljenostjo, pride rezultat.
Torej je v ozadju pomembna zgodba, ki je pripomogla k temu, da ste bili izbrani v najboljšo enajsterico četrtega kroga lige prvakov.Zagotovo. Prisotni morata biti tudi določena kvaliteta in odprtost, da vse to sprejmeš.
In vi ste odprti?Zelo. Ne do vseh, ampak do tistih, ki jih spoznam in ocenim, da so dobri ljudje.
V kakšnem smislu ste še odprti?Rad komuniciram, delim stvari. Če kdo pozvoni pri vratih in me prosi za trenirko, mu jo dam. Če pridejo na vrata prodajalci knjig, jih nikoli ne odslovim. Sem odprt in dobrosrčen.
Da to drži, je že bilo mogoče slišati od kakšnega vašega soigralca. Pravijo, da ste dobričina.Zelo rad pomagam. Tak sem bil že kot otrok, rad sem pomagal drugim otrokom.
In zdaj pomagate tudi zunaj nogometa?Ne bi razlagal podrobnosti. Naj to ostane moja stvar.
Je dobrodelnost dandanes večkrat izrabljena za samopromocijo?To je stvar posameznika. Če se kdo rad izpostavi... Jaz ne pomagam zato, ker bi bil rad viden.
Gledate na dobrodelnost uspešnih ljudi kot na nekaj, kar bi moralo biti obvezujoče?Ne, to mora priti iz srca. Lažje je, če pomagaš nekomu, s katerim si odraščal in ga poznaš. Danes je svet takšen, da te kdo, ki ga ne poznaš, lahko zlorabi.
V nekaterih vaših odgovorih je mogoče zaznati pazljivost...Najdejo se tudi takšni, ki imajo slabe namene. V Italiji sem prišel v stik s tem.
Na kakšen način?Navijači so želeli denar za to in ono. Če nekdo, ki ga ne poznaš, prosi za denar za operacijo, mu ga težko daš. Če ga poznaš, pa mu pomagaš.
V Italiji tudi za vas ni bilo lahko. Ko je Mantova propadala, dolgo časa niste dobivali plače.Prvi dve leti sta bili uspešni. Na začetku tretjega leta smo dobili dve plači, potem pa do konca sezone nobene več.
Kdo vam je takrat pomagal?Bratranec Samir. Potem je šlo na bolje. Eno leto sem moral plačevati najemnino, imel sem že otroka, žena je bila na porodniški. V Italiji so te stvari nekako zavarovane, ampak jaz tega še nisem občutil. Še vedno čakam, ali bom kaj dobil. Dobil naj bi določen odstotek denarja, ki mi ga dolgujejo za zadnje leto. Ko bo, bo.
Pozno vam je uspelo. Si kdaj rečete, da ste v karieri zamudili nekaj let?Ne. Takrat so bile okoliščine drugačne. Ko sem prihajal iz mladinske selekcije k članski, se je vse vrtelo okoli starejših igralcev. Nato so se časi začeli spreminjati in danes petnajstletniki odhajajo v tujino. Kaj več bi v tistih časih težko iztržil. Bil sem mlad, brez izkušenj in verjetno nisem imel ob sebi človeka, ki bi me usmeril. Sam se se odločal in sam delal napake. Toda vedno sem dobil drugo priložnost. Ko sem že skoraj prenehal igrati nogomet, sta me iz Kopra poklicala Samir Zulić in Slaven Čuček. Nato je sledil vzpon. Ko sem počasi odhajal iz Kopra, sem si v finalu pokala zlomil prst. Ni se vedelo, ali bom šel v Italijo ali ne. Na koncu sem šel. Priložnosti sem dobival, potem je veliko odvisno od spleta okoliščin. Moraš imeti tudi srečo.
Koliko časa pred prihodom v Koper niste profesionalno trenirali?Po odhodu iz Olimpije nisem imel kje trenirati. Zato sem vadil na Slovanu s Samirjem in trenerjem Zavirškom. Na treninge sem se moral voziti, ker sem delal v stričevi piceriji v Postojni. Potem sem šel v Zagorje in Svobodo. Po tekmah sem moral iti v službo. Stric mi je rekel, naj poskušam še malo. Če mi ne bi uspelo v nogometu, bi imel službo pri njem. Nekaj časa sem bil na isti točki, nato je prišel klic iz Kopra.
Koliko časa ste delali in trenirali obenem?Dve leti ali dve leti in pol.
Morali ste imeti vizijo ali zelo močno upanje.Nisem mogel verjeti, da je to to. Čutil sem se sposobnega doseči več. Čutil sem, da mora biti nekje še nekaj. Nisem mogel verjeti, da je življenje nekako... Ne bi rekel končano. Rekel sem si, da mora biti še nekaj. Ta lakota me je gnala naprej.
Branjenje enajstmetrovk je pri vas družinski talent?Je delo, ki ga opravljaš kot vratar. Bolj opazuješ, boljšo tehniko razviješ. Samir ima vrhunsko tehniko za branjenje enajstmetrovk. Zdaj drugače gledam na enajstmetrovke, kot sem pred desetimi leti.
Na kakšen način ste ubranili enajstmetrovko Edenu Hazardu proti Chelseaju?Že ko je izvajal enajstmetrovko v Londonu, me je gledal do konca, ko pa sem naredil korak v eno stran, je obrnil nogo. On glave sploh ne povesi. Ve, kje je žoga, in gleda le na to, da te dobi na napačni nogi. V Mariboru sem se odločil, da ga bom čakal čim dlje. Ko je bil že toliko nagnjen, da noge ni mogel več obrniti, sem se vrgel v levo stran. Takrat sem vedel, kam bo streljal.
Sta s Samirjem zelo dobra prijatelja?Po telefonu se slišiva. Ko pride v Slovenijo na reprezentančne priprave, ga obiščem. Decembra je imel le pet prostih dni, zato ga nisem hotel obremenjevati. Poleti se pa dobimo in z družino odigramo partijo malega nogometa.
O njem vas sprašujem, ker že dolgo ne govori s slovenskimi mediji, zato lahko vi poveste, kaj se mu dogaja v življenju.Ko te nekatere stvari motijo, jih odrežeš. Tudi jaz nekaj časa nisem govoril z mediji. Nič nisem imel proti medijem, ampak sem hotel imeti mir ter se osredotočiti na svoje delo. Vse stvari, ki negativno vplivajo name, odmaknem. Če bo Samir začutil kar koli negativnega zanj, bo to odmaknil.
Kaj vas tako moti? Tistih pet minut v mešani coni, ko so vprašanja in odgovori običajno dolgočasni? Kaj to res lahko zmoti koncentracijo nogometaša?Prej kakšna izjava, ki je ostala v spominu. Na primer, če je nogometaš v javnosti za nekaj kriv, za kar v resnici ni kriv. Včasih dobiš gol, tudi če ne narediš napake. Nogometaša lahko zmoti kakšen zapis. Mene se je dotaknila kakšna izjava, da sem slabo posredoval, čeprav sem reagiral dobro, a smo vseeno dobili gol. Ko rezultati niso dobri, morajo na nekoga pokazati s prstom. Zdaj mi to ne dela nobenih težav več. Zdaj grem v mešano cono in povem, kar mislim.
Potemtakem so vas tiste kritike prizadele?Včasih so me motile. Ko si urediš zadeve v glavi, te ne motijo več.
Je to vplivalo na vašo igro?Da, v določenem trenutku. Včasih je težko iti prek tega. Zdaj ni več težav. Imam svojo smer, iz katere me nihče več ne more premakniti.
Vam je kdo pomagal, da ste te zadeve izklopili?Da.
Ljudje v klubu?Pustimo to. To je moja osebna stvar.
Druga plat zgodbe je, da je del odgovornosti nogometašev, da stopijo pred mikrofone.Drži. V klubu sem rekel, da bi rad imel mir, dokler ne uredim svoje glave. Potem smo šli prek tega. Tako kot imamo odgovornost do navijačev in kluba, jo imam tudi do novinarjev. Vseeno lahko vsak svobodno izbira, ali bo govoril.
Seveda. Toda nogometaš, ki je uspešnejši, ima v tem pogledu večjo odgovornost. S tega vidika je bolj problematičen molk vašega bratranca, ki ima večjo odgovornost do javnosti kot vi. Morda veste, ali bo še kdaj govoril s slovenskimi mediji?Ne vem. Vem pa, da je trmast. In prav je tako.
