Udeleženci v prometu, ki so nekaj po 14. uri vozili po Zaloški cesti, so dajali vtis, da imajo v glavi le eno misel. Priti do želene lokacije pred začetkom tekme Slovenija – Srbija, kar je bilo za kolesarja kar napeto. V nasprotju s prvo tekmo, ki smo jo spremljali na Pogačarjevem trgu, smo se tokrat odpravili na Fužine, v ljubljansko blokovsko naselje, ki v razvidu manjšinskih etničnih skupnosti, ki živijo v Ljubljani, zagotavlja znaten del njih.
A Sombrero, zadnji in največji fužinski lokal, je imel izobešeno slovensko zastavo, tudi himna je dala misliti, da se na tej lokaciji navija za Slovenijo, čeravno je bilo vzklikanje sloganov zgolj sporadično. V primerjavi s prvo tekmo na Pogačarjevem trgu je bil tudi kolektivni fokus zbranega občestva na tekmo manj intenziven. Vznemirjale so samo napadalne, ne pa tudi obrambne akcije, obenem pa je igra Srbije dajala vtis, da se je njihov selektor Stojković odločil tekmo igrati na način, kot je Carlo Ancelotti z Realom zmagal v ligi prvakov. Ker pa Srbija ni Real, slovenskih obrambnih akcij niti ni bilo veliko.
Elšniku se je vsaj delno že poplačala taktika
V 20. minuti je poskus Gnezde Čerina izzval prvi spontani aplavz, medtem ko se človek z bobnom ni pretirano oglašal. Kmalu zatem je sledila stativa Elšnika, s katero se je slednjemu nemara vsaj delno že poplačala taktika, da iz Olimpije v kak drug klub ni prestopil pred prvenstvom, ampak to kani po njem, ko bi lahko imel višjo ceno. »Ajde, ajde,« se je zaslišalo staroslovenski izraz. Zanimiv navijaški izraz. Na vrhu klancev se ga tudi da slišati. Prav tako od preddelavcev ob koncu malice.
Po izjemnem prvem polčasu smo se preselili v Lakotnika, nekaj deset metrov od Sombrera oddaljeni lokal, kjer so tekmo spremljali srbski navijači. Z nacionalno zastavo, pogrnjeno čez osrednjo mizo neposredno pred velikim ekranom. Tako je bilo zaznati bistveno bolj intenziven pristop do tekme. »U usta te jebem!« ali v prevodu »Penetriram ti v usta!« se je slišalo po vstopu v prostor, kjer nas je sprejel gospod Zdravko, 29-letni elektrotehnik, ki po več letih dela v Nemčiji sedaj živi v Sloveniji. Vabilu na pijačo je veljalo odgovoriti adekvatno v duhu derbija kot visokih temperatur. Ne pivo, ampak pelinkovec v polni izvedbi programa, torej z ledom in limono. »Kaj pa če Anglijo stresemo?« navržem pajdaško, drug prisoten gospod v srbskem dresu pa odgovori: »To bi b'lo fajn.«
Znanec Zdravko ni izgubljal upanja
Preden je Slovenija zadela, se je zgodil napad Srbije, ki je izzval pripombo »Ušla voda u uši«, kar v slovenskem prevodu pomeni, da se nekdo utaplja – in v tem primeru je bila mišljena Slovenija. Pred strelom v 59. minuti, ki ga je Oblak snel z viškom prstov, pa vzklik: »Evo ga!« In potem 69. minuta in gol Slovenije. »Zajebal je Piksi,« poskušam odvrniti pozornost od lastne nepotrebnosti v prostoru, kajti emocije so se približale mejnim stanjem, čeravno sem imel za rezervo v žepu stavčni listek na stavo, da bosta gol dali obe ekipi. Za kvoto 1,72. »Pa to ni realno!« je vzkliknil nekdo, ko je Mitrović zadel vratnico. A najnovejši znanec Zdravko ni izgubljal upanja. Z nekom onkraj mize je v 70. minuti tekme izmenjal stavo v višini 50 evrov v prid Srbiji. Temu se menda reče Balkanec. Tega nemara ne vidiš nikjer drugje. »Dobili bomo to, sorodnik. Moram delati s Slovenci, sicer bom moral vzeti dopust,« je dodal.
Potem pa se je zgodil morda prelomen moment, menjava Šeška v 76. minuti. Šeško je zaradi krčev zahteval menjavo, kar pa se sprva ni kazalo kot usodno. »Ej, ne bo si Oblak sam dal gola, budala!« so se jezili srbski navijači. Ko je srbski selektor v 81. minuti uvedel novo menjavo, ki je budila upanje, pa je Zdravka vnovič spopadel optimizem: »Ta mi bo plačal apartmaje!« A kaj kmalu spet padec duha: »Tovariš, razočaran sem. Samo jaši, svi smo naši.«
V 86. minuti se je veljalo preseliti nazaj v slovenski tabor, ker so že bili poskusi konvencionalnih navijaških vzklikanj: »Mi, Slovenci!« Neko drugo omizje je prav tako nenalezljivo poskusilo z nekaj takti »Večeras je naša fešta«, pa potem »Gremo, Slovenci« kot tudi staro slavnostno himno »Dvignimo roke gor«. Konec tekme se je dočakal na nogah, potem pa ... »U pičku materinu,« se je slišalo ponavljati nekoga, medtem ko so se iz Lakotnika slišale pesmi, ki so omenjale Obilića in druge srbske junake. A največkrat slišana domislica v Ljubljani tega dne je bila: »Dajmo, naši!«
