Potem ko je postal prvi boksar v zgodovini z naslovi v vseh štirih verzijah WBA, WBC, WBO in IBF v kraljevski kategoriji, je Ukrajincu Oleksandru Usiku to uspelo znova. V nedeljo je namreč na londonskem stadionu Wembley pred 100.000 gledalci v peti rundi z knockoutom premagal Britanca Daniela Duboisa in si vnovič nadel šampionski pas po verziji IBF. Osemintridesetletni »maček«, kot kličejo Usika zaradi neverjetne hitrosti, agilnosti in spretnosti v boksarskem ringu, ostaja neporažen v kraljevski kategoriji. Po zmagi proti Duboisu je dejal, da se bo posvetil družini in si vzel tekmovalni premor.
Njegova osebnost vse prej kot običajna
Boksar s Krima se je v mladosti ukvarjal z nogometom, kamor ga je usmeril njegov oče, ki je bil sicer vojak. Igral je za mladinsko ekipo Tavrije Simferopola. »Rad sem imel nogomet, a sem vse bolj opažal, da sem preveč divji za ta šport. Nisem znal ostati zbran, prevečkrat sem le brezglavo tekel. Potem sem pri 15 letih spoznal boks,« se smeji danes. Usikova kariera v amaterskem boksu je bila izjemna. Leta 2012, deset let po tem, ko se je začel ukvarjati z boksom, je osvojil olimpijsko zlato v Londonu, leto pred tem pa je postal svetovni prvak, obakrat v težki kategoriji. »Takrat sem že vedel, da sem pripravljen na kaj več. Ampak sem vedel tudi, da profesionalni boks ni isti šport. Tam ne zmagaš samo s točkami – tam zmaguješ z osebnostjo.«
Njegova osebnost pa je vse prej kot običajna. Pred dvoboji pogosto posluša ukrajinske ljudske pesmi, po zmagah v ringu rad zapleše, trenirati pa zna kar v plavutkah, da krepi gležnje. Ko so ga vprašali, zakaj pri pripravah na dvoboje toliko eksperimentira, je odvrnil, da zato, »ker boks ni matematika, temveč je umetnost kaosa.« In v tem kaosu je Usik postal nesporni prvak v poltežki kategoriji, kjer je imel prav tako sočasno v lasti vse šampionske pasove po vseh štirih verzijah. Sledil je prehod v težko kategorijo, kjer so ga sprejeli z dvomi. »Premajhen je,« so trdili kritiki. »Premalo moči ima. Premalo kilogramov. Premalo vsega,« so dodajali. A Usik se na njih ni oziral. Raje je poprijel za trdo delo in z vsako zmago po malem spreminjal njihovo mnenje. »Moje orožje ni sila. Moje orožje je um,« je dejal po prvi zmagi proti Američanu Chazzu Witherspoonu.
Ljubezen do domovine in vere
Usik je visoko izobražen športnik. Diplomiral je na univerzi za telesno kulturo v Lvovu. Tekoče govori ukrajinsko, rusko in precej dobro angleško. Nikoli ne izpusti priložnosti, da poudari ljubezen do domovine. »Jaz sem Ukrajinec. Moje srce je v Ukrajini. In ko boksam, boksam tudi za mojo državo,« večkrat izpostavi. Ko se je leta 2022 začela ruska invazija na Ukrajino, je pustil treninge in se vrnil domov, da bi se pridružil teritorialni obrambi. »Ko so bombe padale blizu mojega doma, sem vedel, da zdaj ni čas za boks. Bil sem pripravljen umreti za svojo družino,« je bil odločen. Po nekaj mesecih so mu svetovali, naj se vrne v ring, saj tako lahko naredi več za domovino.
Posebno mesto v njegovem življenju ima vera. Pravi, da vsako odločitev zaupa bogu. Pogosto nosi pravoslavni križ, pred borbami se pokriža in poljubi talisman. Zna pa se tudi šaliti. Pravijo, da premore nalezljiv smeh in rad imitira druge boksarje (njegova imitacija Joshuinega govora je postala viralna). Kljub temu, da si je priboril naziv enega najboljših boksarjev vseh časov, ostaja skromen. Z ženo Jekaterino ima štiri otroke, ki ga pogosto spremljajo na treningih. Rad kuha boršč, bere duhovna dela in trenira. »Boks ni moje delo. Boks je moje orodje. Moje delo je, da sem človek,« je še ena od njegovih misli.
