Nekateri pravijo, da moraš umreti, da postaneš legenda. Če to ni bil že prej, je legenda Nikola Pilić postal zdaj. Pred dnevi se je namreč nekdanji vrhunski teniški igralec in še boljši trener v starosti 86 let poslovil s tega sveta in odšel v nebesa. O zapuščini, ki jo je pustil, pa se bo govorilo še desetletja. Manj o njegovih podvigih na igrišču in precej več ob robu igrišča, ko je kot kapetan v letih 1988, 1989 in 1993 Nemčijo popeljal do naslova v prestižnem Davisovem pokalu, dosežek pa je nato ponovil najprej leta 2005 na čelu hrvaške in leta 2010 še srbske reprezentance, kar je vse do današnjih dni dosežek brez primere.
Sodil je med tako imenovano »osmerico čednih«, ne zaradi videza, saj je šlo za skupino pod vodstvom Lamarja Hunta, ki se je leta 1968 odločila, da ustanovijo svetovno skupino tenisa. Njegov največji uspeh sta bila leta 1967 uvrstitev v polfinale Wimbledona in šest let pozneje v finale Rolanda Garrosa, kjer ga je s 6:3, 6:3, 6:0 premagal Romun Ilie Nastase (sicer je dobil devet turnirjev), najvišje na svetovni lestvici pa je bil januarja 1968, ko je zasedal šesto mesto. Bil je tudi razlog bojkota turnirja v Wimbledonu leta 1973, ko ga je jugoslovanska zveza suspendirala, ker zanje ni hotel igrati proti Novi Zelandiji. Posledično v Wimbledonu ni smel nastopiti. V bran mu je stopilo kar 81 kolegov, med njimi tudi 13 od prvih 16 nosilcev. Upokojil se je pet let pozneje.
US Open je bil zanj najtežji grand slam
Pilić se je rodil 27. avgusta 1939 v Splitu, s tenisom pa se je začel ukvarjati, ko je imel 13 let. Dokaj pozno, torej. Hkrati se je izobraževal na šoli za ladjedelstvo. Kasneje se je skušal vpisati na fakulteto v Zagrebu, a so mu vpis zavrnili, ker ni dosegel zahtevanih kriterijev, zato se je preselil v Novi Sad in študiral na fakulteti za upravo. Leta 1970 se je poročil s srbsko igralko Mijo Adamović, s katero je imel enega otroka, leta 2020 pa mu je vlada republike Srbije dodelila zlato kolajno za zasluge.
Skozi bogato kariero trenerja je sodeloval s številnimi vrhunskimi tenisači, med katerimi izstopa Novak Đoković, kateremu je pomagal na začetku njegove poti proti svetovnemu vrhu. Znan pa je bil po tem, da je govoril brez dlake na jeziku. »Od vseh turnirjev za grand slam je najtežji US Open. Pojasnil vam bom, zakaj. Tam sem igral 20-krat. Vedno je neverjetno vroče, saj vse žari. Igrati tenis v takšnih razmerah je zato peklensko. Za nameček te ves čas preletavajo letala, saj je v bližini letališče La Guardia. Težko je biti osredotočen, ko 200 metrov nad tabo vsakih 30 sekund leti letalo. Igrati pri visoki temperaturi in še višji vlažnosti je nevarno za zdravje, včasih sem na dvoboju izgubil tudi do štiri kilograme,« se spominja igranja v newyorškem Queensu, na turnirju, na katerem višje od četrtfinala leta 1973 nikoli ni zmogel.
Đokovića je začel trenirati, ko je imel 13 let
V karieri je pomagal tudi Goranu Ivaniševiću, ki je Novaka Đokovića prvič opazil že leta 2000 in Piliću dejal: » Mali je dober, iz njega bo še nekaj.« To je bil tudi razlog, da je danes izjemen srbski tenisač že pri 13 letih prišel na Pilićevo akademijo v Munchen, Sloviti trener je tedaj Ivaniševića prosil, če si lahko z mulcem izmenjata nekaj žog. Usoda je hotela, da je dobri dve desetletji kasneje Ivanišević postal Đokovićev trener. »Žogo sta udarjala 23 minut, mali Novak pa je bil navdušen in na nek način hipnotiziran. Ko sem ju gledal, mi je postalo jasno, da bo nekoč najboljši na svetu,« je leta kasneje o svojem prvem srečanju z verjetno najboljšim tenisačem vseh časov dejal Pilić. S Srbom sta nato intenzivno sodelovala dobra štiri leta, ko je v Beogradu štirikrat zapored kot povabljenec nastopil na turnirju ATP. Kot je kasneje dejal, so bila leta sodelovanja s Pilićem njemu najljubša v življenju. »Dal sem mu veliko, ker sem videl, da je nekaj posebnega. Nebrušen diamant. Še danes je prekrasen človek in še vedno sva prijatelja. A so stvari, ki morajo ostati le med nama.«
Niki se je rad spominjal mladostniških dni, ko je cele dneve igral tenis, v katerega je bil zaljubljen. To so bili časi, ko turneja ATP še ni obstajala, igralci pa so bili amaterji. Prav zato so Rod Laver, Cliff Drysdale, John Newcombe, Robert Taylor, Dennis Ralston, Pierre Barth, Butch Buchholz in Pilić ustanovili »osmerico čednih«, saj so želeli, da tenis postane profesionalni šport, v katerem bodo tenisači denarno nagrajeni za svoje nastope. To jim je dejansko uspelo po slovitem bojkotu Wimbledona, ko je nastala turneja ATP, ki je še danes osnova svetovnega moškega tenisa. Zaradi uspehov v Davisovem pokalu se ga je oprijel naziv »mož Davisovega pokala«, najraje pa se spominja po njegovih besedah najbolj norega dvoboja, ki ga je spremljal v živo, ko sta se pomerila Boris Becker (zastopal je Nemčijo) in John McEnroe (ZDA). Dvoboj, poln intenzitete, je trajal več kot šest ur. Prav Becker in njegov moštveni kolega Michael Stich sta bila na seznamu tenisačev, ki jih je Hrvat treniral. Tenisu je ostal zvest vse do konca, saj je svoje znanje še vedno predajal mladim. Teniški svet ga bo pogrešal. Zelo pogrešal.
