Morda še bolj trnovo pot je Bojan Tokić doživel v reprezentančni karieri, v kateri je bil vrsto let volk samotar na poti do uveljavitve v evropskem in svetovnem vrhu. Utrl je pot tudi v zadnjih letih najboljšemu slovenskemu igralcu Darku Jorgiću, trenutno 10. igralcu sveta. Štiriinštiridesetletni Bojan Tokić je na velikih evropskih prvenstvih osvojil štiri bronaste kolajne. Dve med dvojicami s Srbom Aleksandrom Karakaševićem (v Stuttgartu leta 2009 in Gdansku dve leti kasneje) ter po eno med posamezniki (Gdansk 2011) in v ekipni konkurenci (leta 2017 v Luksemburgu z Darkom Jorgićem, Denijem Kožulom in Janom Žibratom). Na svetovni lestvici je bil najvišje uvrščen novembra 2011 na 25. mestu. Bil je udeleženec petih olimpijskih iger. Kot igralec je nastopil leta 2008 v Pekingu, leta 2012 v Londonu, leta 2016 v Riu de Janeiru in leta 2021 v Tokiu, kjer mu je Olimpijski komite Slovenije dodelil posebno čast, da je na otvoritvi nosil slovensko zastavo. Na lanskih igrah v Parizu pa je bil trener belgijskega igralca Cedrica Nuytincka.
Kako se spominjate reprezentančnih začetkov?
Leta 1992 sem iz Bosne in Hercegovine prišel v Slovenijo. Preživljal sem težke in negotove čase. Ko sem dobil priložnost nastopanja za Slovenijo, sem jo takoj zagrabil. Vselej sem imel močno željo po profesionalnem igranju namiznega tenisa. Prvič sem igral za Slovenijo konec leta 1999 na olimpijskih kvalifikacijah v Patrasu (v reprezentanci sta bila še Robert Smrekar in Saša Ignjatović, op. p.), kjer sem premagal Srba Karakaševića in Rusa Smirjeva. Selektor je bil moj klubski trener pri Olimpiji Bojan Rak, s katerim sva preživela dve desetletji moje igralske kariere. Zato sem ga tudi povabil, da me bo v Ljubljani vodil ob zaključku moje reprezentančne poti.
Uspeh v Patrasu vam je dal torej igralski zalet?
Bil je nekakšna odskočna deska pri nadaljnji športni poti. Na podlagi dobrih iger v Grčiji sta me na trening v Ochsenhausen povabila trenerski legendi Leo Amižić in pokojni Reiner Ihle. Decembra istega leta sva se na božično-novoletne priprave odpravila s Smrekarjem. Ko sem videl organizacijo in igralce, ki sem jih dotlej le občudoval, spomnim se Perssona, Kreange, Ma Wenga, Hakanssona, sem v sebi začutil močno željo, da bi rad storil vse, da bi se vsaj približal njihovi ravni. Ko sem se vrnil domov, sem svoje občutke opisal očetu (Miroslav Tokić je bil dolgoletni slovenski selektor in uveljavljeni namiznoteniški trener, op. p.), ki me je podprl, in tako se je začela moja profesionalna pot. Veliko sem bil prepuščen sam sebi. S kovčkom sem potoval po vsem svetu, v Čile, Brazilijo, na Kitajsko, Japonsko, saj Namiznoteniška zveza Slovenije ni imela dovolj denarja, da bi v celoti plačala moj program na poti k uveljavitvi v svetovnem vrhu. Nisem imel takšne podpore, kot jo ima Darko Jorgić v družini Urh, ki ga je spremljala od pionirskih let naprej. Vsaka pot je edinstvena in tudi moja je bila. Nanjo sem ponosen in hvaležen za vse pridobljene izkušnje.
Ko ste bili že uveljavljen igralec, je bilo v medijih mogoče zaslediti, da so si vas želele tudi druge države nekdanje Jugoslavije. Drži?
Naj za večno razčistim, da se o tej temi nisem nikoli z nikomer pogovarjal. Rad imam Slovenijo in Slovenija mi pomeni vse. Res pa je, da so leta 1995, ko sem prestopal iz kadetske v mladinsko reprezentanco in se vpisal v srednjo šolo, k mojemu očetu v Novo Gorico prišli iz zagrebškega Večernjega lista. Ponudili so, da lahko uredijo podrobnosti, da bi obiskoval srednjo šolo v Zagrebu in igral za Večernji list. Odločili smo se za Ljubljano in Olimpijo in ta pot je bila edina prava, čeprav je bil zagrebški klub tako po organizacijski kot igralski plati bolj uveljavljen. Če bi se tedaj odločil za drugačno pot, bi se morda lahko zgodilo, da bi svojo reprezentančno pot nadaljeval na Hrvaškem. Nikoli pa nisem prejel uradne ponudbe Hrvaške ali Srbije, da bi nastopil za tamkajšnjo reprezentanco.
Podajate se na zadnjo reprezentančno pot. Kakšni so občutki?
Težko mi je. Dobro veste, da mi je igranje v reprezentančnem dresu vselej pomenilo največ. Še posebej pred domačo publiko. Teh nastopov se je nekaj nabralo, a jih spet ni bilo zelo veliko. Največ sem jih zbral v Velenju, kjer je več let potekal najmočnejši slovenski namiznoteniški turnir. Še vedno sem aktiven namiznoteniški igralec, a v zadnjih letih nisem mogel igrati za Slovenijo, saj sem bil belgijski selektor. V meni še naprej tli velika želja po igranju, še posebej v Tivoliju, ki ima posebno moč, saj je bilo tu že leta 1965 svetovno prvenstvo. Zadnji dve leti sem na turnirju v Ljubljani vodil belgijske igralce. Zanimivo, da si je moj varovanec Cedric Nuytinck lani ravno v Tivoliju zagotovil olimpijsko vstopnico. Zavedam se, da ne bo preprosto. Tremo pa imam že zdaj. Veselim se, da bom v Tivoliju občutil odboj žogice in vzdušje.
Več kot očitno je, da 19. junija v ringu ne boste izobesili bele zastave.
Kje pa! Predvsem zato, ker še vedno igram dober namizni tenis, kljub temu da že štiri leta nisem v takšnem trenažnem procesu, kot ko sem bil profesionalec v Nemčiji. Še vedno igram, a na drugi ravni. Navsezadnje sem v zadnjih štirih letih tri leta igral v prvi francoski ligi, lani pa sem se vrnil v Nemčijo, kjer bom v prihodnji sezoni igral za Windsbach v drugi nemški ligi. Na klubski ravni bom nadaljeval kariero, dokler bom imel ponudbe. Ne delam si utvar, da lahko premagam najboljše igralce na svetu, se pa z veseljem z njimi pomerim. Zato sem tudi na tiskovni konferenci omenil, da bo tekma v Tivoliju gotovo moja poslovilna na mednarodni ravni v posamični konkurenci. Bi pa z vso častjo oblekel reprezentančni dres v ekipni konkurenci ter stal v ringu skupaj z Darkom Jorgićem in Denijem Kožulom. Vemo, kdo o tem odloča. To je selektorica Andreja Ojsteršek Urh. Jaz pa vem, da bom pripravljen za naslednji veliki ekipni tekmovanji, evropsko prvenstvo v Zadru in svetovno v Londonu.
Bi se v Ljubljani pomerili z Darkom Jorgićem?
Z veseljem. To bi pomenilo, da bi moral v uvodnem krogu zmagati, saj bo Jorgić kot šesti nosilec prost. V doslej edinem medsebojnem dvoboju sem ga premagal in prav nič ne bi imel proti, če bi takšen šampion, kot je Darko, v Tivoliju izenačil izid v zmagah.
V kakšni kondiciji ste pri 44 letih?
Zadovoljivi. V času športne poti sem imel številne težave. Z ramo, zapestjem, komolcem, nekateri ortopedi mi predlagajo operacijo. Vso kariero sem imel vnetja, včasih hujša, drugič manj, a generalno lahko rečem, da sem okej.
Kakšni so vaši načrti zunaj tekmovalnega ringa?
Trenutno opravljam funkcijo trenerja v ljubljanskem namiznoteniškem centru za mladino. Mestna občina Ljubljana je na tem področju ambiciozna, jaz pa svoje znanje z veseljem prenašam na mlajše igralce. Zato sem se z Namiznoteniško zvezo Slovenije tudi dogovoril, da bom opravljal vlogo selektorja mladinske reprezentance. Želja mestne občine je, da bi imeli v Ljubljani močan klub, ki bi bil konkurenčen v Evropi, a pogajanja na tem področju še potekajo. V Sloveniji želimo imeti klub, ki bo Slovenijo zastopal v evropskih klubskih pokalih. Pogovarjam se tudi, da bi ustanovili klub ali akademijo z mojim imenom. V kitajskih podjetjih Li Ning in DHS, ki imata v Sloveniji svojega zastopnika, imam zelo zainteresiranega partnerja. Na mizi imam torej nekaj projektov, o katerih se bom odločil na podlagi osebnih prioritet. Imam mlado družino, otroka sta stara tri in pet let in rad bi z njima preživel čim več časa. Dovolj imam tavanja po svetu, ki sem ga doživel kot igralec in v zadnjih letih kot selektor belgijske reprezentance.
