Najdič prihaja iz odbojkarske družine. Oče Bruno je bil reprezentant in dolgoletni trener, ki je žensko reprezentanco popeljal na prvo evropsko prvenstvo, sestra Sara pa je vrsto let nosila dres Slovenije. Pred štirimi leti je s kadetsko reprezentanco do 17 let postal evropski prvak.
Svetovno prvenstvo bo vaše največje tekmovanje do zdaj. Kako ste doživeli izbor v reprezentanco in s kakšnimi občutki ga pričakujete?
Nisem pričakoval, da bom del ekipe, ki bo igrala na svetovnem prvenstvu. A v ligi narodov sem dobil nekaj priložnosti, ki sem jih dobro izkoristil, selektor pa mi je zaupal. Trema je prisotna, vendar se na prvenstvo pripravljamo že celo poletje, saj to je bil naš glavni cilj. Pred odhodom na Filipine smo na Japonskem dobro trenirali, dobili dve tekmi in zdaj bomo videli, kako uspešni bomo. Žal ni z nami Roka Možiča, a verjamem, da bomo našli pravo rešitev.
Zdaj ste polnopravni del ekipe ob igralcih, ki so osvajali kolajne na evropskih prvenstvih. Kaj ste se od njih naučili?
Ogromno. Vsak dan napredujem prav zaradi njihove pomoči. Veliko mi pomaga Gregor Ropret, ki me usmerja in popravlja. Prej je bil tu tudi Dejan Vinčić, ki mi je verjetno dal največ. Naučil me je, da je bistvo igre vedno zmaga. Če je potrebno, naj en igralec na tekmo dobi sto žog, samo da na koncu zmaga ekipa. Veliko sva se pogovarjala tudi o tehniki, predvsem o tem, kako ostati miren v težkih trenutkih. Na tekmah mi je znal takoj povedati, kaj sem naredil narobe in sem to skušal popraviti že v naslednji akciji.
Ligo narodov ste končali na četrtem mestu. Ste kljub lepemu uspehu imeli grenak priokus?
Priložnost za kolajno je bila. Že v polfinalu proti Italiji smo bili blizu, a nas je ustavil njihov sprejemalec Michieletto, ki je bil praktično nezaustavljiv. Proti Braziliji smo imeli realno več možnosti, a smo bili še premalo izkušeni, da bi se znali rešiti iz težkih položajev. Z Urnautom, Pajenkom in Ropretom, ki jih takrat ni bilo z nami, bi verjetno prišli vsaj do tretjega mesta. Kljub temu sem vesel, da smo se kot ekipa dobro predstavili in da smo se iz vsake tekme nekaj naučili.
Na svetovnem prvenstvu bodo vsi trije izkušeni zraven. Kako gledate na prihajajoče tekme in kakšen je vaš načrt?
Vsako tekmo bomo odigrali stoodstotno, ne glede na nasprotnika. Tudi proti Čilu, ki je na papirju najslabša reprezentanca v naši skupini, se bomo maksimalno potrudili, saj je prva tekma vedno posebna in pomembna za nadaljevanje prvenstva. Tak pristop smo že uporabili na evropskem prvenstvu do 17 let. Najprej smo igrali proti Albaniji, potem pa je igra stekla in postali smo evropski prvaki. Upam, da bomo tudi zdaj kmalu našli pravi ritem in samozavest, da bomo lahko iz vsake tekme izvlekli maksimum.
Vaša generacija je prva, ki je osvojila zlato kolajno. Kako pomembni so bili za vas uspehi Urnauta in soigralcev?
Tudi če nisi odbojkar, je že gledanje naših najboljših igralcev po televiziji navdihujoče. Sam sem bil rojen v odbojkarsko družino, oče je nekdanji reprezentant in trener, sestra Sara je prav tako dolgo igrala za reprezentanco. Tako sem bil od malih nog vpet v dogajanje in sem lahko spremljal, kako je slovenska odbojka rasla na najvišji ravni. To je dobro za odbojko v Sloveniji, saj morda privabi tudi nove fante, ki je drugače ne bi začeli igrati.
Prihajate iz slovenske lige, kjer ni veliko izkušenejših odbojkarjev, zato ste prav mlajši igralci velikokrat tisti, ki morate odločati tekme. Je liga še vedno dovolj velik motiv?
Seveda. Sem še zelo mlad igralec in v karieri nisem še prav veliko dosegel. Čeprav ACH Volley odstopa od tekmovanja, je vsaka tekma priložnost za dokazovanje. Ni pomembno proti komu igraš, ključno je, da pokažeš vse, kar znaš.
Odbojka vam je bila položena v zibko. Kako je bilo odraščati odbojkarski družini in kako se danes pogovarjate z očetom o tem športu?
Odraščal sem v odbojkarski družini, saj je bila tudi mama nekaj časa trenerka, Sam sem sicer nekaj časa treniral tudi tenis, vendar sem bil boljši v odbojki, zato ni bilo dvoma, kateri šport bom izbral. Danes se z očetom ne pogovarjava o vsakem treningu, a po kakšni tekmi mi vedno svetuje, kaj bi lahko izboljšal in me pohvali za dobre poteze.
Zanimivo je, da ste vsi trije – oče, sestra in vi – podajalci. Ste si vedno želeli igrati v tej vlogi?
Sprva sem želel igrati na sprejemu, ker je tam mogoče doseči več točk in je morda bolj atraktivno. Toda v mlajših selekcijah me je Iztok Kšela postavil na podajalca, ker smo to najbolj potrebovali, predvsem pred EP do 17 let v Albaniji. Takrat smo to potrebovali in to vlogo zdaj nadaljujem.
