Del človekovega življenja so tako vzponi kot padci. In če že kdo, je to na svoji koži občutil danes 59-letni Mike Tyson. Najmlajši svetovni prvak težke kategorije v boksu, ki so ga obtožili posilstva in je za tri leta pristal v zaporu. V določenem obdobju je sodil med najbogatejše športnike, nato pa je zavoljo maničnega zapravljanja pristal na beraški palici in mu ni preostalo nič drugega, kot da na stara leta znova vstopi v boksarski ring, nekaj denarja pa je zaslužil tudi s stranskimi vlogami v hollywoodskih filmih, kot sta Rocky Balboa in Fantovščina.
Pri 20 letih, štirih mesecih in 22 dneh je leta 1987 prvič postal svetovni prvak, kar 19 dvobojev zapored pa je končal z nokautom. Še danes je najmlajši vseh časov, ki mu je uspelo pokoriti svet. Bil je tudi prvi, ki je hkrati držal pasove po verzijah WBA, WBC in IBF. Pravljica le trajala do leta 1990, ko je izgubil proti Busterju Douglasu, kar je bilo eno večjih presenečenj v zgodovini boksa. Kot da to ni bilo dovolj, pa so ga dve leti kasneje obtožili posilstva. Po prestani kazni se je vrnil in znova postal svetovni prvak. Nekaj podobnega je pred njim uspelo le še Floydu Pattersonu, Muhammadu Aliju, Timu Witherspoonu, Evanderju Holyfieldu in Georgu Foremanu. Ob koncu kariere je imel na računu 59 dvobojev, 50 jih je dobil, od tega 44 z nokautom. Postal je tudi eden izmed boksarjev v hiši slavnih.
Z mamo se nikoli ni pogovoril
Železni Mike, kot je bil njegov vzdevek, je otroštvo preživljal v Brownsvillu, ki je bil znan po kriminalu. Po lastnih besedah je svoje pesti prvič preizkusil že kot otrok, ko se je zapletel v pretep z nekaj let starejšim fantom, potem ko je ta ubil enega njegovih golobov. Pretepi so postali del njegovega vsakdana, večkrat so ga zalomili tudi pri manjših tatvinah. Že pri starosti 13 let so ga aretirali 38-krat. Da se v njem skriva potencialno dober boksar, je prvi odkril nekdanji boksar Bobby Stewart, ki je Tysona kmalu predstavil menedžerju in trenerju Cusu D'Amatu. Ta ga je po smrti mame vzel pod svoje okrilje. »Mama z mano ni bila nikoli zadovoljna in nikoli ni bila ponosna na stvari, ki sem jih naredil. Poznala me je le kot divjega otroka, ki teče po ulicah in prihaja domov z novimi oblačili, za katera je vedela, da jih nisem plačal. Nikoli nisem imel priložnosti, da bi se z njo pogovoril. Čustveno in osebno je bilo to zame uničujoče,« je zaupal o svojem odnosu z mamo.
Mike je sicer pridno treniral in iz meseca v mesec postajal boljši boksar, svoj prvi poklicni dvoboj pa je imel 6. marca 1985, ko je imel vsega 18 let. Hectorja Mercedesa je položil na tla že v prvi rundi. Nokauti so postali njegova značilnost, v prvih 28 dvobojih je nokautiral kar 26 nasprotnikov. Nanj so postali pozorni mediji, vse glasnejše govorice so bile, da bo dobil priložnost, da se spopade za naslov v težki kategoriji. Novembra istega leta je Cus D'Amato umrl, mnogi pa so bili prepričani, da je imela njegova smrt na Tysona uničujoč učinek, kar se je kazalo v letih, ki so sledila. Prvo priložnost, da si nadene šampionski pas, je dobil 22. novembra 1986 proti Trevoru Berbicku. Vsega je bilo konec že v drugi rundi, pasu WBC pa je leto kasneje dodal še pasova WBA in IBF. »Tyson je umetnik z boksarskimi rokavicami in bo še dolga leta vladar ringa. Že danes se lahko postavi ob bok Dempseyju, Tunneyju, Louisu, Marcianu in Aliju,« je zapisal novinar Donald Saunders. Za tekmece je bil premočan, prehiter in preveč natančen. Njegova tehnika udarcev je bila izjemna. Tudi zato so bila pričakovanja javnosti velika. Poraz z Douglasom pa za vse šokanten. A Mike Tyson je leta kasneje dejal: »Po tem dvoboju sem postal boljša oseba in boljši boksar. Danes imam širši pogled tako na svoje življenje, kot na boksanje.«
Holyfielda je ugriznil v obe ušesi
Po prihodu iz zapora je nadaljeval s svojo kariero, kot da prekinitve ni bilo. Javnost je komajda čakala njegove nove dvoboje, a Peter McNeeley in Buster Mathis Jr. nista bila resna tekmeca, sta pa zato dvoboja v blagajno prinesla 96 milijonov dolarjev, saj je pravico do gledanja kupilo kar 1,5 milijona zemljanov. 28. junija 1997 so bile vse oči javnosti uprte v dvoboj z Evanderjem Holyfieldom. Tyson je za dvoboj dobil 30 milijonov dolarjev, Holyfield še pet milijonov več. Pravice do ogleda je kupilo kar dva milijona ljudi, kar je billo največ dotlej. Dvoboj je postal eden najboj kontroverznih vseh časov, ko so Tysona diskvalificirali, ker je v tretji rundi Holyfielda ugriznil v obe ušesi. Za kazen je moral plačati tri milijone dolajrev, ki so jih odtrgali od njegovega honorarja. Za nameček so preklicali veljavnost njegove boksarske licence.
V intervjuju za USA Today, ki so ga objavili 3. junija 2005, je Tyson dejal: »Vse moje življenje je bilo potrata, bil sem neuspešen. Želim samo pobegniti in biti misijonar. Mislim, da bi to lahko storil, hkrati pa ohranil svoje dostojanstvo, ne da bi ljudem dal vedeti, da so me pregnali iz države. Ta del svojega življenja želim končati čim prej. Ljudje so imeli o meni lepo podobo, sam pa sem jo želel podreti.« Začel se je ukvarjati z golobi, na svojem ranču blizu Phoenixa jih je imel 350. Oktobra 2012 je ustanovil fundacijo, ki pomaga otrokom, da uspejo s pomočjo boksa. Kot mladenič se je iz katoličana spreobrnil v muslimana, a priznal: »Bolj kot sem obiskoval cerkve in mošeje in iskal boga, bolj pogosto sem videl hudiča.« Kljub temu naj bi mu po lastnih besedah alah pomagal v življenju, da je znova stopil na prava pota. Danes živi precej bolj skromno, predvsem pa se zaveda, da bistvo življenja ni v zlatih ploščicah v kuhinji ali več rolls-roycih pred hišo. Tovrstnega razkošja si več ne more privoščiti, potem ko je večkrat bankrotiral. Njegovo premoženje danes ocenjujejo na 10 milijonov dolarjev.
