Maja Mihalinec Zidar velja v zadnjem desetletju za eno najboljših slovenskih sprinterk. Triintridesetletna Mozirka je bila udeleženka številnih velikih tekmovanj, v Riu de Janeiru in Tokiu je nastopila tudi na olimpijskih igrah. Večkrat je bila polfinalistka na 100 in 200 m, v dvorani je blestela na 60 m, v Sloveniji je bila več let neulovljiva. Prvega junija lani je rodila hčerko Zaro, v tej sezoni pa se je vrnila na atletske steze. Na državnem prvenstvu v Velenju je postala državna prvakinja na 200 m in podprvakinja na 100 m, v zadnjih dneh pa je uspešno nastopila na balkanskem prvenstvu v Kraljevu, tekmovala pa je tudi na mitingih po Evropi.

Koliko dobrodošlic ste doživeli ob vrnitvi na atletsko stezo?

Če verjamem na besede, sem doživela veliko prisrčnih sprejemov. Dobila sem pozitiven vtis ter občutila podporo številnih atletov, trenerjev in spremljevalcev. Najbolj je seveda pomembna podpora družine, vse skupaj pa se odvija zelo pozitivno.

Kako to, da ste se v zrelih športnih letih odločili, da se vrnete v svet vrhunskega športa?

Dejavnikov je bilo več. V prvi vrsti velika notranja želja, da bi v atletiki dosegla še kaj. Verjamem, da še nisem pokazala vsega. Moja najuspešnejša sezona je bila leta 2019, ko sem dosegla večino osebnih rekordov, a mi nikoli ni uspel takšen tek, kot bi si želela. V življenjski formi sem bila leta 2020, ko je nastopila svetovna zdravstvena kriza in mi prekrižala načrte. Ob tem sem si želela ustvariti tudi družino. Zaradi vsega tega vztrajam naprej tudi v zrelih športnih letih, ko sicer zelo dobro poznam svoje telo. Primerov, ko se športnice vračajo po rojstvu otroka, je v športu vse več. Izpostavila pa bi podporo moža in Slovenske vojske, kjer sem kot športnica zaposlena in mi nudi socialno varnost.

Kako je sočasno opravljati vlogo matere in vrhunske športnice?

Vse skupaj je zanimivo. Smo super, imamo se fino, Zara je vesela in aktivna, sedaj že hodi in teče, tako da je ves čas zabavno. Kar zadeva usklajevanja z mojimi treningi, mi je v zadnjih dveh mesecih, odkar je Zara v vrtcu, precej lažje. Lahko se bolj osredotočim na treninge, zaužijem potrebni obrok in se celo kakšne pol ure spočijem, preden pride domov Zara. Preden je šla v vrtec, je bila Zara z mano večkrat na treningih, v tem obdobju so mi največ pomagali obe babici in seveda mož Luka.

Kako se je po porodu na napore odzvalo telo?

Na začetku zelo dobro. Imela sem namreč lepo porodno izkušnjo, ves čas sem se počutila zelo dobro, med nosečnostjo nisem imela nobenih težav. Praktično do rojstva sem trenirala, saj sem se trudila med nosečnostjo ohranjati splošno fizično pripravljenost. Nekaj mesecev po porodu so se mi na žalost ponovile težave s ščitnico, ki sem jih sicer imela tudi že v preteklosti. Strokovnjaki so mi dejali, da se tovrstne težave pojavijo večkrat po porodu, ko hormoni malce podivjajo. V enem mesecu sem izgubila okrog pet kilogramov mišične mase, večino tega, kar sem ohranjala med nosečnostjo in po njej. Vrnitev je bila zato težja, saj sem začela s precej nižje točke, kot sem si želela. Kljub temu lahko rečem, da sem fizično pripravljena zelo dobro, da sem že na ravni, na kakršni sem bila pred nosečnostjo. Toda iz fitnesa še nikoli nihče ni zmagal na atletskem tekmovanju. Moč moram dodati k teku, na čemur največ pozornosti posvečava s trenerjem Srđanom Đorđevićem.

Kako ste zadovoljni z napredkom po vrnitvi na atletske steze in kakšne so vaše ambicije do konca sezone?

Odkrito lahko priznam, da sem si v idealnem scenariju želela, da bom v tej sezoni na višjem nivoju, kot sem. Težave s ščitnico in obnovitev poškodbe Ahilove tetive so mi to preprečile. Ko potegnem črto, moram biti vseeno zadovoljna in ponosna. Moram ostati potrpežljiva, saj se zavedam, da sezone še ni konec, da imam dovolj časa, da še napredujem.

Na letošnje svetovno prvenstvo v Budimpešti se niste uvrstili. Kakšne ambicije pa imate za naslednja velika tekmovanja?

Kar zadeva prvenstvo v Budimpešti, mi je hitro postalo jasno, da se nanj ne bom uvrstila, saj sem začetek tekmovanj prestavila na julij. Avgusta bom imela premor od tekmovanj. Naredila bom cikel treningov in upam, da se bo trdo delo poznalo na septembrskih tekmah. Prav bi mi prišel kakšen dober rezultat, ki bo štel za lestvico za prihodnjo sezono. Moja velika želja je, da bi se uvrstila na olimpijske igre v Parizu, ki bi bile moje tretje zapored.

Predvsem v sprintu na 100 m ste v času odsotnosti v Sloveniji dobili tekmico, medtem ko so bila pred nosečnostjo prva mesta na domačih tekmah rezervirana za vas. Kako ste sprejeli konkurenco v Luciji Potnik, ki vas je premagala na državnem in balkanskem prvenstvu?

Tako na 100 kot 200 metrov so atletinje zelo napredovale. Pojavila se je mlajša generacija, ki je zelo uspešna. Na 200 metrov denimo mlajše mladinke tečejo okrog mojega nekdanjega državnega rekorda. Tudi Lucija, ki ste jo omenili, je na 100 metrov izredno napredovala in je v stanju, kakršnem sem, moja velika tekmica. Konkurenca je vselej dobrodošla, saj sem bila v zadnjih letih na slovenskem vrhu bolj ali manj sama. Pred tem sem imela konkurenco v Sabini Veit, še prej Pii Tajnikar in Kristini Žumer. Lahko rečem, da se počutim bolje, ko se je treba za zmage boriti, na pa da so nekako samoumevne.

Slovenija bo imela na bližajočem svetovnem prvenstvu zelo močno reprezentanco. Boste od 19. avgusta naprej spremljali boje v Budimpešti?

Slovensko reprezentanco bom nedvomno spremljala, medtem ko v preteklosti to pri meni ni bilo samoumevno, sploh če sem bila poškodovana. Verjamem v Kristjana Čeha, Tino Šutej ter vse ostale, za katere bom stiskala pesti.