Bravo, Aluminij, Radomlje in Rogaška so še edini preostali klubi prve slovenske lige, ki v prvem delu sezone niso zamenjali trenerja. Podobno je pustošilo tudi v hrvaški prvi ligi, kjer je prav tako lažje našteti klube, ki trenerja niso zamenjali, saj je izmed deseterice prvoligašev trenerja zamenjalo osem klubov. Podobno kot v Sloveniji gre za nižjeuvrščeni ekipi Varaždin in Lokomotivo. Odgovor na vprašanje, katera logika bi lahko bila posredi, ni enostaven. Na eni strani gre za klube iz okolij, kjer denarja ni na pretek, obenem pa menjave stanejo. A ugotovimo lahko tudi, da so prvoligaški klubi nestabilna okolja, ki znotraj svoje organizacijske strukture vsi premorejo opozicijo oziroma pritiske, ki terjajo, da se v primeru slabših tekmovalnih uspehov izvede poteza, ki naj bi bila rešilna. In menjava trenerja je takšna poteza. Lažje je zamenjati trenerja kot celo ekipo.
Učinek menjav je različen. Mura pod vodenjem Vladimirja Vermezovića kaže znake stabilizacije, prav tako Olimpija, ki je pod Zoranom Zeljkovićem povsem spremenila karakter oziroma postala obrambno trdnejša posadka. Drugje je trše. V Domžalah so šele v minulem krogu prvenstva končno doživeli potrditev naprezanj, pri čemer Dušan Kosič velja za trenerja, ki potrebuje nekaj več časa, a ko ekipo uredi, ta praviloma deluje dobro. Nekaj več časa, kot so pričakovali navijači, bo potreboval tudi Šimundža na klopi Maribora, kjer pa šele s prihodom nesporno potrjenega strokovnjaka ugotavljajo, da niso najbolj smiselno kupovali, prodajali niti razumeli, kaj imajo in česa ne. Predvsem v primeru Ivana Brnića so potrebovali preveč časa, da so dojeli njegov potencial, ko je postal ključni igralec v napadu, so ga pa ekspresno prodali. Obenem se Celje brez Riere (obenem pa tudi brez Matka) zdi manj močno.
Kaj se zgodi, ko se zamenja trener, je bilo zaznati na prvi tekmi, ko Kopra ni več vodil Zeljković. Lahko smo videli igralce, kako krilijo drug proti drugemu. Takšno manifestiranje nejevolje je slab znak, prigodo te vrste pa se je dalo videti tudi na četrtkovi reprezentančni tekmi med Luksemburgom in Bosno in Hercegovino, ki se je končala s spektakularnih 4:1 za Luksemburžane. Pri 0:0 je režiser prenosa ponudil nekaj bližnjih kadrov bosansko-hercegovskega branilca, ki je podobno, kot v naši vrsti to rad počne Kurtić, soigralcem z roko kazal, kaj naj počnejo. In kaj se je zgodilo pri prvem golu? Prav ta, ki je bil še nekaj prej najpametnejši, je spustil Luksemburžana, da je dal vodilni gol z glavo. V nadaljevanju ni več toliko krilil.
