Še vedno žogo v koš zabijete čez avto?

Če bi poskusil, bi priletel na sovoznikov sedež ali na prestavno ročico. Moj takratni menedžer Janez Rajgelj mi je rekel, da mi je priskrbel avto. Bil sem navdušen, potem mi je dejal, da ga bomo postavili v dvorano in da ga bom preskočil. Vprašal sem ga: »Kako ga bom preskočil?« Že takrat nisem bil siguren. Čeprav za svoja leta še vedno dobro skočim. To je genetsko. Čez igralce še vedno zabijam, čez avto pa ne. Od tistega dogodka je minilo 18 let, pa tudi kakšnih 18 kilogramov več imam.

Res?

Sedem let sem živel v Italiji, dve leti v Madridu. Tam se dobro je, zato gre vsako leto kakšen kilogram gor.

Kje ste bolje jedli?

Tam sem se privadil na kavico, pa na vino ob hrani. Doma sem bil navajen le zakrpati želodec, da med treningi nisem bil lačen, v Italiji in Španiji pa sem se navadil uživati. V Italiji so vrhunski, iz najbolj enostavnih sestavin naredijo znanost. Tam je pomemben tudi nastop, kako ti postrežejo. V Španiji je okusna in malo težja hrana, pa pozno se je. Sem gurman, pri hrani nimam discipline, zato se zredim za kakšen kilogram. Zdaj, ko imam več kilogramov, me lahko v arabskem svetu, kjer igram, za kakšno kamelo več prodajo.

Italijani in Španci spijejo manj in pojejo manj, mi pa spijemo nekaj litrov vina in pojemo tri zrezke. Tako nekako je, kajne?

Mi smo res jedci. Oni so zmerni, toda mi imamo srce. Ko živimo, res živimo. Ko jemo, res jemo. Ko se zabavamo, se res zabavamo. Ko delamo, pa smo tudi bolj delavni. Pri Zmagu Sagadinu smo delali po šest, sedem ur na dan. Ko smo jedli, smo tudi jedli, kot da gremo na tekmovanje, enako je bilo, ko smo pili. Oni so bolj zmerni, ampak mi smo bolj srčni.

Zmago Sagadin je eden redkih, pri katerih se je toliko delalo.

Ja, to je njegova značilnost. Trda roka, dober trening, disciplina. Pripeljal je talentirane mulce z vse Slovenije, ki smo dobili stanovanje, avto in štipendijo. Če ne bi bil trd do nas, je vprašanje, ali bi nas nov način življenja zapeljal v kakšno drugo smer. Treninge je navil do konca. Kdor je zdržal leto, dve, tri, je bilo potem le še vprašanje, v kateri evropski klub bo šel. Ko je bil on zraven tebe, si kar malo trznil, imeli smo strahospoštovanje. Zdaj vidim fante, ki niso še ničesar odigrali, pa že filozofirajo s trenerji, z ljudmi iz zveze. Včasih je bila hierarhija jasna. Časi so se spremenili.

Kako to, da nikoli niste izpilili meta?

Ko sem igral še v Kranju, sem na zaključnem turnirju mladinske lige dosegel na dveh tekmah devet trojk. Nekaj znanja meta sem torej imel.

Niste ga izpilili. Tudi Goran Dragić je na primer imel na začetku kariere težave z metom.

Drži. Z delom je postal eden najboljših strelcev z razdalje. Ima več kot 45-odstoten met za tri točke, pa je trojka v ZDA bolj oddaljena kot v Evropi. Ko sem prišel na višjo raven k Olimpiji, seveda nisem imel toliko svobode v igri. Bolj sem se specializiral na prodore, protinapade, zabijanja. Okoli sebe sem imel same ostrostrelce. Hauptmana, Horvata in Henryja, ki so spadali med najboljše strelce z razdalje v Evropi. Raven igre je bila previsoka, da bi se jaz z mojo leseno roko učil meta. Ko sem igral z njimi, smo dopolnjevali eden drugega.

Za vas bi bilo bolje, če bi kakšnih 15 let kasneje začeli kariero, kajti pri košarki je vse bolj pomembna fizična priprava.

Verjetno. Toda v tistih letih se je trend že začenjal spreminjati. Zmago je bil malo pred časom. Takrat je bilo rečeno, da boš izgubil občutek za met, če boš preveč delal na fizični pripravi. Toda Zmago je angažiral Simona Rudeža, trenerja za fizično pripravo. Takrat so se vsi čudili, zakaj je v strokovni štab pripeljal slovenskega prvaka v teku na sto metrov. Zmago je vedel, kam gre košarka. Vedel je, da če ni hitrosti, moči in agresije, da ne gre. Je pa res, da bi mi šlo zdaj verjetno še bolje.

A se nad svojo kariero ne pritožujete?

Kje pa, zelo sem srečen. Zadovoljen sem s svojo kariero, še bolj pa s tem, kakšne ljudi sem spoznal v tem času. Pa da sem se trudil po najboljših močeh. Od 15. do 30. leta sem košarki podredil 24 ur na dan.

Tega vas je naučil Sagadin?

Ja. Bil sem manj talentiran od mnogih igralcev, ki so bili takrat pri Olimpiji. Bili so boljši strelci, imeli so boljšo tehniko, medtem ko sem bil jaz ekstremen fizikalec. Včasih, ko sem zabil žogo v koš, sem se z glavo dotaknil obroča. Tehnično in taktično pa nisem bil brušen. Moj največji talent so bile želja, borbenost in nepopustljivost. To je velik talent, ki se ga ne upošteva toliko. Če hočeš biti vrhunski, moraš zdržati vse naporne treninge. Lahko rečeš, da si obračal Gorana Dragića, ko sta bila v osmem razredu skupaj na Iliriji. V redu, toda zakaj pa nisi zdržal? Ko se je trening pri Olimpiji začel, sem jaz že zamenjal prepoteno majico, ker sem pred tem treniral že sam. Tako sem bil zagnan.

Igrali ste v ligi NBA in pri Realu. Kaj je večji dosežek?

NBA so bile moje sanje. To je bil takrat drug svet. Nekateri so mi rekli, da bi bilo bolje, če bi počakal in šel kasneje v ligo NBA. Kako le? Poklicali so me, srce me je gnalo tja. Rekel sem si, kaj če me nikoli več ne pokličejo. Pred menoj niso še nobenega Slovenca klicali, seveda nisem mogel biti tako aroganten, da bi rekel, da pridem čez tri leta, ko bom pripravljen. Takrat sem bil še mulec. Od tega, da sem se po Kranju vozil s kolesom in s sestro spal na pogradu, sem se v dveh ali treh letih vozil s privatnimi letali, spal v Ritz Carltonu in igral z Michaelom Jordanom.

Vam je to kaj obrnilo glavo?

Ne, ker se vsega skupaj sploh nisem zavedal. Razmišljal sem kot 14-letnik, le košarka me je zanimala, obstranskih stvari sploh nisem opazil. Ko zdaj pogledam nazaj, se šele zavem tega. Pri Realu je bilo drugače. Igral sem pet finalov, postal prijatelj z Aleksandrom Djodjevićem, nato pa so me še enkrat poklicali iz Reala, ko sem bil star 30 let. Takrat smo osvojili špansko prvenstvo in evropski pokal. Pri Realu sem se bolj zavedal in bolj užival v tem.

Zakaj ste odšli v Iran in Kuvajt, kjer igrate v zadnjih letih?

Preden sem odšel v Iran, sem bil tri leta v Cremoni v prvi italijanski ligi, bil sem tudi kapetan, imel povprečje od 15 do 20 točk. Naenkrat je prišla kriza. Pogodbe so se za trikrat zmanjšale. Za prvoligaške ekipe so začeli igrati študenti. Po vseh teh letih začneš izgubljati motiv. Če pustim za pol leta tri otroke same, pričakujem, da za to dobim ustrezno plačilo, ki ga v Italiji ni bilo več. Star sem bil 34 let. Rekel sem si, da bom počakal, če se kaj odpre. Vmes je Memi Bečirović prevzel prvaka Irana. Poklical me je. Rekel mi je, da se mi bodo, ko bom prišel tja, podrli vsi stereotipi. Šel sem za deset dni na počitnice malo trenirat. Počitnice so se raztegnile na šest mesecev.

In ste razbili precej predsodkov?

Nerodno mi je bilo. Imamo jih za neke primitivce in teroriste, v resnici pa je to 80-milijonska država z izredno zgodovino in s krivično sliko, ki je ustvarjena zaradi propagande. To so eni najboljših ljudi, s katerimi sem živel. Tam sem zelo užival. Če prideš z odprto glavo, te vzamejo za svojega. Po sezoni me je poklical šejk iz kuvajtskega kluba, ki je bil osem let drugi in je hotel na vrh. Rekel je, naj pridem za en mesec, in sem šel pogledati, kaj se tam dogaja. Osvojili smo prvenstvo, po tem se je zgodba nadaljevala. Naredili smo manjšo slovensko kolonijo. V mojem klubu nas je šest, sedem Balkancev, od tega dva, trije iz Ljubljane. Začel je Gašper Okorn, zdaj je trener Bojan Lazić. Pri nas ni dobil dela, v tistem delu sveta pa je eden najbolj vročih trenerskih imen. Pomagamo drug drugemu in delamo rezultate.

In učite kuvajtske košarkarje?

Prej so bili vajeni Američanov. Ti so prišli za veliko denarja, se zmrdovali nad ravnijo košarke, dosegli 40 točk na tekmo, dali zvočnike na glavo in odšli.

Vi pa ste odprli srce, o čemer ste prej govorili?

Tako je. Včasih se dobimo in skupaj spijemo čaj. Učimo jih situacije, ki so za nas običajne. Če je nekdo sam pod košem, je normalno, da mu bom podal žogo. Tega pri njih na začetku ni bilo. Individualno so odlični, kolektivne igre pa smo jih učili mi. Odkar smo to izboljšali, smo zadnji dve leti skoraj nepremagljivi. Septembra začenjam novo sezono, ki bo zame zadnja.

In po tem boste trener kot vaš učitelj Zmago Sagadin?

Ne, Zmago je specifičen. Dvajset let sem posvetil košarki. Žena in tri hčerke mi sledijo. Po karieri bi se rad najprej dobro spočil, potem pa se vključil, kamor me vleče srce. Morda v delo z mularijo, s katero sem s srcem delal na košarkarskih kampih, s srcem pa sem igral tudi za reprezentanco. Torej druga možnost bi se odprla, če bi se kakšno mesto zame našlo v reprezentanci. Toda trener ne bi bil. Prioriteta mi je družina.

Kakšne možnosti ima Slovenija na svetovnem prvenstvu v Španiji? Škripa predvsem na centrskem položaju.

Najboljšo ekipo smo imeli lani, pa še na domačem prvenstvu smo igrali. Zdaj se je generacija zamenjala. Ta generacija je tehnično in višinsko limitirana, toda pod drugi strani imajo novo energijo, nov zagon, borbenost, hitrost, pa še niso pod pritiskom. To me spominja na našo Olimpijo v devetdesetih letih pod Sagadinovim vodstvom. Ne vemo, kaj od njih pričakovati.

Selektor Jure Zdovc je rekel, da je cilj polfinale, pri čemer je razpored tekem ugoden. Je to realno dosegljivo?

Zdovc ima pogum to napovedati. Na evropskem prvenstvu na Poljskem je napovedal zlato kolajno, ni je dosegel, a vseeno dosegel najboljši izid v zgodovini. Prav je, da ima zmagovalno miselnost. Ta reprezentanca niti sama ne ve, koliko je sposobna. Z zmagovalno miselnostjo bodo naredili več, kot če bi bile izjave previdne. Če ne bo preveč pritiska, fantje lahko presenetijo.