A nato so se zanj začele osebne težave, zaradi katerih je vse težje mislil na košarko. Junija 2023 je odšel k španskemu Breogánu, tri mesece pozneje pa sporočil šokantno novico, da zaključuje košarkarsko pot. »Kar nekaj časa se že trudim, da bi kariero po letu odsotnosti vrnil na pravo raven, vendar stvari niso šle po načrtih. Zato sem sprejel težko odločitev, da ustavim košarkarsko kariero in odprem novo poglavje v življenju,« je dejal tedaj. Toda po dodatnih dveh letih odsotnosti so se stvari spremenile, 28-letni Ljubljančan je znova postal lačen košarke. V vrnitvi na košarkarski parket je videl izziv, s katerim se zdaj spopada pri zagrebški Ciboni. Najbolj ga veseli, da znova uživa v igranju košarke.
Po dveh letih ste se vrnili na košarkarska igrišča. Kakšni so občutki?
V bistvu so minila kar tri leta, saj zadnje leto pri Bayernu prav tako nisem igral, potem pa sem bil pri Breogánu zgolj tri mesece. V zadnjih mesecih sem enostavno začutil željo po tem, da se vrnem v košarko. Začel sem trenirati in razmišljal, kako vse skupaj izpeljati. Nato je prišlo do stika s Cibono in ponujeno sem hitro sprejel.
Sodeč po predstavah se občutki hitri vračajo.
Trenutno morda deluje tako, ampak ni tako enostavno. Na prvih tekmah igram močno nad pričakovanji, morda bi celo rekel, da to ni realna slika. Še vedno sem daleč od tega, kar si želim oziroma pričakujem. Začetek sezone pri Ciboni je bil težak, saj smo imeli kvalifikacije za Fibin evropski pokal, kamor se je klub želel prebiti in po dolgih letih znova zaigrati v evropskem tekmovanju. Hitro smo morali ujeti formo, na koncu pa nam je le uspelo.
Na zadnji stopnici kvalifikacij je bil na povratni tekmi na Slovaškem proti Prievidzi, ko ste le za asistenco zgrešili trojnega dvojčka (Šiško je dosegel 26 točk, 10 skokov in devet asistenc, op. p.), kar precejšnji kaos. Kaj se je dogajalo?
Povratna tekma – prvo smo dobili za osem točk – se je začela s 15-minutno zamudo, ker ni delal semafor. Ker jim ga ni uspelo usposobiti, je rezultat pri nas vodil pomočnik trenerja, tako da smo ves čas pogledovali k njemu. Tista minuta odmora na koncu, ki je zakrožila po spletu, je izpadla, kot da nismo vedeli, kakšna so pravila, a ni bilo tako. Vse je bilo povezano s semaforjem.
Kaj pa je bil sicer povod za to, da ste se sploh odločili za prekinitev kariere?
Ne bi šel v podrobnosti, šlo je za osebne stvari. Enostavno fizično in psihično nisem bil sposoben dati vsega košarki, kar je potrebno za igranje na visoki ravni. Ni bilo pošteno do nikogar, da bi nadaljeval v stanju, v kakršnem sem bil. Ko pogledam nazaj, je bila odločitev stoodstotno pravilna in je ne obžalujem niti za trenutek.
Ste med odsotnostjo ohranjali stik z dogajanjem v košarki in fizično pripravljenost?
Košarke nisem spremljal, povsem sem se odklopil. Kakšno tekmo sem si pogledal sem ter tja, ampak le, če sem jo slučajno ujel po televiziji. Fizično pripravo sem ohranjal z obiskovanjem fitnesa, vendar na povsem rekreativni ravni.
Zakaj ste za vrnitev izbrali prav Cibono?
Ko sem začel trenirati z žogo in razmišljati o povratku, je ta informacija prišla do Marina Rožića, ki je prav takrat postal novi športni direktor Cibone. Poklical me je in pokazal veliko željo, da bi se jim pridružil. Všeč mi je bilo, da je neki klub pokazal takšno zanimanje zame po daljšem obdobju, ko nisem bil v košarki. Ob tem mi je Cibona pri srcu, saj sem pri njej začel resno člansko kariero. Klub se je po izpadu iz lige ABA znašel v težavah, tako da je bila to dobra priložnost, da drug drugemu pomagamo.
Ste imeli tudi druge možnosti? Slišati je bilo, da vas je na treninge Dubaja vabil Jurica Golemac, ki je bil vaš trener pri Primorski, pri Iliriji ste v preteklosti že uspešno sodelovali s športnim direktorjem kluba Sašo Dončićem …
Niti z Dubajem niti z Ilirijo ni bilo nobenega stika. Edina, ki se je oglasila, je bila Cibona in z njo sem se takoj dogovoril.
Ste kaj razočarani, da se na vas ni spomnil kateri od slovenskih klubov?
Ne, ker nihče ni vedel, da se vračam v košarko. To sem resnično držal zase. Edini, ki je to vedel, je bil moj agent. Po spletu okoliščin je za to slišal tudi Rožić in stvari so se nato hitro odvile.
Kakšni so vaši osebni cilji za nadaljnjo kariero?
Trenutno velikih ciljev nimam. Slišalo se bo kot kliše, a grem iz dneva v dan, iz treninga v trening in iz tekme v tekmo. Edino, kar si želim, je, da znova uživam v košarki, kar se trenutno dogaja. Kaj pa bo to prineslo s seboj, bomo videli. Ne obremenjujem se in ne gledam v prihodnost, ampak enostavno uživam.
Kaj pa Cibonini cilji v letošnji sezoni?
Prvotni cilj je bil, da se po dolgih letih uvrstimo v evropsko tekmovanje, kar smo izpolnili. Po mojih informacijah bomo igrali tudi v 2. ligi ABA, ki je bila v zadnjih dneh pod vprašajem, ob tem pa še hrvaško prvenstvo. Naporno bo, a nismo pod pritiskom. Ljudje v klubu želijo, da je to sezona, v kateri se klub stabilizira na terenu in zunaj njega. Cibona je velik klub in vedno bo, zato se od nje pričakujejo zmage, česar se zavedamo.
Kakšno je sploh stanje v klubu?
Trenutno vse deluje vrhunsko, kar me je malo presenetilo. Klubu se je pridružilo nekaj novih ljudi, ki imajo veliko željo, da stvari dvignejo na višjo raven. Predvsem pa vsi razmišljajo pozitivno in so prišli z dobrimi nameni. Organizacijsko delujemo odlično, kar je glede na zadnja leta, kot mi pravijo soigralci, ki so bili tu, kar presenetljivo. Tudi okolje je novo zgodbo sprejelo pozitivno, saj je bilo na prvih domačih tekmah kar veliko navijačev.
Rekli ste, da greste iz dneva v dan, pa vendar: je v najboljšem scenariju med vašimi željami tudi morda še igranje za reprezentanco?
Sploh ne vem, kaj bi na to odgovoril. To je res predaleč. Moram biti realen, saj tri leta nisem igral košarke. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Vem, da trenutno uživam, da rad hodim na treninge in dajem vse od sebe, da bi čim hitreje znova ujel optimalno formo. O tem, kaj bo to prineslo in kako se bodo stvari razvijale, pa ne razmišljam.
