Pogovor z Memijem Bečirovićem: Zamenjava me je najbolj prizadela

Še vedno. Rad jih pripravljam in rad jih tudi jem, podobno kot celotna družina. Enkrat ali dvakrat na leto me otroci in žena prepričajo, naj jim pripravim kaj sladkega. Rad tudi kuham, toda sladice so na prvem mestu.

Gre za družinsko tradicijo, zato ne čudi, da uživam v sladicah in sem tudi sicer gurman.

Veliko se je spremenilo. Prej so bili v sladicah naravni materiali, danes pa je vse skupaj veliko bolj industrijsko, priprava je lažja in hitrejša, sladice tudi dlje zdržijo. O kakovosti pa se lahko pogovarjamo, a menim, da so bile včasih pripravljene bolj kakovostno.

To je njegova stvar. Mislim, da selektorju ni v čast, da daje izjave, ki s košarko nimajo veze. Sam mu odgovarjam, da je hecno, da je lahko slaščičar prvak Azije v košarki. Je pa med delanjem sladic in vodenjem moštva povezava, oboje je svojevrstno umetniško delo. Sam ne podcenjujem nobenega poklica, sem pa v košarko vpet že dobrih 20 let in se na tem področju neprestano izobražujem ter napredujem.

To me je zmotilo. Če bi bila zgodba obrnjena na glavo in bi se zgodila v Srbiji, bi povzročila bum in bi gotovo rekli, kako si neki Slovenec drzne napadati našega trenerja. Slovenska zveza je šla mimo tega. Prepričan pa sem, da bi morala zaščititi naše trenerje, saj smo dokazali, da znamo delati in mnogi vrhunski košarkarji so plod dela slovenskih trenerjev. Zato podcenjevanje slovenskih trenerjev ni na mestu. Zanimivo pa je, da smo slovenski trenerji veliko bolj spoštovani na tujem kot pa doma. Seveda imamo Slovenci pogosto previsoka pričakovanja in bi bili radi v vseh športih svetovni prvaki, toda iz majhne baze športnikov znamo izbrati tiste najboljše in narediti vrhunski izid.

Zamenjava me je bolj prizadela, konec koncev sem bil nato brez dela dve leti. Na svetovnem prvenstvu smo bili osmi, žal smo v četrtfinalu naleteli na močne gostitelje Turke in izgubili. Toda hkrati smo pozabili, koga vse smo premagali. Zanimivo, da je avstralski selektor kljub visokemu porazu z nami ostal na stolčku, mene pa so zamenjali. In to me je bolelo. Prepričan sem, da bi na evropskem prvenstvu leta 2011 dosegel še več, saj sem igralce dodobra spoznal in vedel tudi, kaj spremeniti v igri, da bi bili še boljši. Žal te možnosti nisem dobil. Sem pa imel srečo, da je nato prišla ponudba Irana, kjer sem se lahko razvijal kot trener in dosegel odmeven izid.

To se dogaja le v Sloveniji. Ker smo tako majhni, je logično, da prihaja do tega, da sta v reprezentanci brata ali pa oče in sin. To moramo razčistiti. In podobni očitki se zdaj dogajajo tudi v hokeju.

Imamo vrhunskega trenerja in dva vrhunska hokejista, ki sta brata in zdaj želimo zaradi zavisti reči, da eden lahko igra, drugi pa ne. Podobna zgodba je z bratoma Dragič. Si bosta podajala žogo? To je profesionalizem, pomembna je le zmaga. Na igrišču ni pomembno, kdo je oče in kdo sin. Je samo moštvo.

Seveda bom. Interes vseh, ki smo del košarke, je, da naredimo odmeven izid in osvojimo kolajno. Tudi sam bi rad pomagal, če bi me kdo vprašal za nasvet. Tokrat bom v vlogi navijača.

Ne. Res je, da prvenstvo organiziramo na naših tleh, toda reprezentanca ni popolna, manjka kar nekaj fantov, ki bi še dvignili raven igre. Seveda bomo imeli na eni strani podporo navijačev, toda na drugi strani bo izjemen pritisk. Zavedati se je treba, da je tukaj šest ali celo sedem zelo dobrih reprezentanc, ki bodo trd nasprotnik. Naš prvi cilj mora biti uvrstitev na svetovno prvenstvo, z malo sreče bo v igri tudi kolajna.

Nihče izmed selektorjev doslej ni imel popolnega moštva, saj je težko zbrati 12 res najboljših košarkarjev. Želja po kolajni seveda je, fantje dobro igrajo, tudi taktično, igrajo hitro, zato verjamem, da bodo uspešni.

Vujačić je imel nekaj zamer v času Zdovca in Subotića in odtlej pač noče več igrati, zato tudi ne vem, zakaj ga neprestano silimo. Kdor noče igrati, pač ne bo igral. Tudi Udrih je odličen košarkar, a nepredvidljiv. Takrat je želel biti član prve peterke, rekel sem mu, da sem jaz tisti, ki deli vloge med igralci in odloča, kdo in koliko bo igral, kar mu ni bilo všeč. Toda zame je največji minus te reprezentance, da ni Erazma Lorbka, ki je prvi igralec naše reprezentance. Je prava osebnost, pravi dečko in odličen košarkar, ki bi bil jeziček na tehtnici veliko bolj kot vsi drugi.

Ne. Pomembno je moštvo, ni pomembno stanje na bančnem računu. V športu igra tisti, ki je boljši na treningu. Nekateri fantje imajo pač večjo srečo in so finančno uspešnejši, toda prava kakovost se pokaže na igrišču.

Natanko tako. Takšni so bili tudi moji pogovori s fanti, saj smo že pred tekmami razčistili, kakšno vlogo bo imel kdo, sicer hitro pride do nezadovoljstva in problema, ki se širi kot virus. Najde se nekaj somišljenikov v moštvu, na eni strani so igralci, ki ne igrajo, na drugi tisti, ki igrajo. Harmonija v moštvu se lahko hitro poruši. Naše delo je zato psihološko in pedagoško, zadovoljen mora biti tudi tisti, ki ne igra, a se zaveda, da nabira izkušnje za prihodnost.

Z Iranci smo se spoznali, ko smo na svetovnem prvenstvu v Turčiji igrali v isti skupini. Njihov predsednik je izrecno želel mene, iskali so me po vsej Evropi in me našli. Kar zadeva avtoriteto: tudi v Iranu imam v reprezentanci dva košarkarja iz lige NBA, ki imata milijone na računu. Tudi sicer so v iranski ligi plačila višja kot v Evropi. Sprejeli so me dobro, na začetku pa sem imel veliko težav. Po treh mesecih sem hotel spakirati kovčke in oditi, saj niso sprejeli mojega načina razmišljanja in taktike. Kasneje so uvideli, da imam prav in danes me spoštujejo.

Ne, je pa na voljo v sobi (smeh). Tako ali tako nisem ljubitelj piva, raje imam vino in žgane pijače. Tam se na črnem trgu dobi vse. Življenje je dobro, ljudje prijazni. Ko spoznaš Iran, sploh Teheran, ki ima ogromno dobrih restavracij, ti dežela mora biti všeč.

On je igral košarko v majhnem mestu na jugu Irana, kjer je življenje veliko težje kot na primer v Teheranu. Za igralce je bil na voljo hotel, ki pa je bil neke vrste internat in jim ni bilo lahko. So se pa tujci družili, večkrat skupaj odšli v Teheran, da jim je bilo lažje.

So. Pa čeprav so nekateri predeli zelo revni, ljudje na ulicah tam perejo tudi perilo, toda so nasmejani in nič zagrenjeni. In vidijo veliko bolj svetlo prihodnost, kot jo mi Evropejci.

Polovica klubov je v zasebni, polovica v državni lasti. Nekateri ljudje so izjemno bogati in imajo pod palcem milijarde dolarjev.

Težko je reči. Na prvenstvu Azije smo igrali odlično in bi se lahko kosali z mnogimi evropskimi reprezentancami, seveda ne najboljšimi. Me pa zanima, kako bo prihodnje leto, ko bomo večino pripravljalnih tekem odigrali prav v Evropi.

Ne, najtežje je delati doma. Klub, v katerem sem se dobro počutil, so Domžale. V Olimpiji je težko delati, veliko je različnih struj in svetovalcev, temu primerni so tudi izidi. Manjka rdeča nit, vsako leto se zamenjajo igralci. Skrajen čas bi bil, da se usedejo in dogovorijo za neko dolgoročno zgodbo, v kateri bi glavno vlogo igrali slovenski košarkarji, katerim bi dodali nekaj tujcev. V nasprotnem je težko pričakovati vrhunske izide. Toda glede treniranja Olimpije sam pravim, da nikoli ne reči nikoli.

Res je. Rad sem s prijatelji, s katerimi igramo tarok ali ob klepetu pijemo dobro vino. Rad se tudi sprehajam v naravi, kar mi da dodatno energijo.

Blizu so mi. Rad pa poslušam tudi drugo glasbo, odvisno od razpoloženja in družbe.

Pravijo, da si trener tako dolgo, dokler te iščejo. Star sem 52 let, do 60. leta nameravam delati, ali v tujini ali pa doma, to bo pokazal čas. Azija mi je blizu, dobil sem tudi že nekaj novih ponudb. Novembra mi z Iranom poteče pogodba, ali jo bom podaljšal, pa je odvisno tudi od ponujenih pogojev.

S slaščičarstvom se ne nameravam več ukvarjati. Hčerka je zadnji dve leti poskušala, a ji ni šlo, saj časi za tovrsten posel niso najbolj primerni. Zagotovo bom užival v naravi, lovil ribe in se družil z mojimi Bistričani, ki so prijetni ljudje in jim je košarka blizu.