Potem ko si je v tujini priboril naziv najuspešnejšega evropskega košarkarskega trenerja vseh časov, se je legendarni Željko Obradović vrnil tja, kjer se je zanj vse začelo – v Partizan. Čeprav je rojen v Čačku in je kariero košarkarja začel pri Borcu, je beograjski velikan tisti, do katerega goji največ čustev. »Partizan mi pomeni vse. Spremenil mi je življenje,« je izjavil ob vrnitvi v klub leta 2021 po 28 letih. Pred dnevi je z njim drugič po povratku osvojil ligo ABA, ko je v finalu s 3:1 porazil Budućnost slovenskega trenerja Andreja Žaklja, v prihodnosti pa se nadeja odmevnega rezultata tudi v evroligi.
Želel je igrati kot Kićanović
Ljubezen do košarke sta v Željku Obradoviću med drugim vzbudila rojaka Radmilo Mišović in Dragan Kićanović, ki ju je v mladosti rad spremljal. »Ko smo kot otroci gledali Kićo, smo želeli biti kot on. Metali smo ure in ure in ko je šla žoga 'brez kosti' skozi obroč, smo vzklikali 'svaka cepa'. Tako sem dobil vzdevek Žoc – Željko Obradović Cepač,« je v enem od številnih intervjujev razkril Željko Obradović. Njegova pot se je začela v lokalnem klubu Borac Čačak, kjer je že kot najstnik pokazal izjemno nadarjenost. Pri 18 letih je debitiral v članski ekipi in kmalu postal organizator igre, ki je z natančnostjo in vizijo navduševal trenerje.
Leta 1984 je prestopil v beograjski Partizan, kjer je pod vodstvom trenerja Moke Slavnića in ob podpori Kićanovića, takratnega podpredsednika kluba, zablestel kot eden najboljših organizatorjev igre v Jugoslaviji. S Partizanom je osvojil naslov prvaka Jugoslavije (1987), pokal Jugoslavije (1989) in Koraćev pokal (1989). Uspešen je bil tudi v reprezentančnem dresu, saj se lahko pohvali s srebrno kolajno na olimpijskih igrah v Seulu 1988 in zlatom s svetovnega prvenstva v Buenos Airesu 1990.
Tri mesece ni spal
Obradovićeva trenerska kariera se je začela nenadoma leta 1991, ko je pri 31 letih, še kot igralec Partizana, prevzel vodenje članske ekipe. Kljub začetni negotovosti – večkrat je priznal, da tri mesece ni spal, ker se je bal vprašanj igralcev – je že v prvi sezoni popeljal Partizan do naslova evropskega prvaka. Zgodovinska trojka Aleksandra Đorđevića v finalu proti Joventutu je bila vrhunec zaključnega turnirja v Carigradu leta 1992, ki je Obradovića izstrelil med zvezde. Sledila je neverjetna kariera, v kateri je osvojil rekordnih devet naslovov prvaka evrolige s petimi različnimi klubi – ob Partizanu še z Joventutom (1994), Realom Madridom (1995), Panathinaikosom (2000, 2002, 2007, 2009, 2011) in Fenerbahčejem (2017). Skupno je zbral 42 lovorik ter klube vodil v 14 evroligaških finalih. Z jugoslovansko reprezentanco je kot trener osvojil zlato na evropskem prvenstvu 1997 in svetovnem prvenstvu 1998 ter srebro na olimpijskih igrah v Atlanti 1996.
Njegov trenerski pristop sloni na disciplini, taktični genialnosti in sposobnosti, da iz igralcev izvleče maksimum. »Avtoriteta je znanje« pogosto poudarja in dodaja, da se nenehno izpopolnjuje. Njegovi treningi so rigorozni, strategije prilagodljive, njegov temperament pa legendaren – znan je po strastnih izbruhih ob igrišču, a tudi po toplini in humorju zunaj njega. Februarja leta 1997 je preživljal težke trenutke, ko je doživel prometno nesrečo s smrtnim izidom v Španiji, kar ga je močno zaznamovalo. »Za nekaj sekund sem mislil, da sem mrtev. Od takrat praznujem rojstni dan dvakrat na leto,« je dejal. Nesreča, zaradi katere je preživel nekaj mesecev v zaporu, ga je naučila ceniti življenje. Znan je tudi po humanitarni plati. Leta 2010 je ob svojem 50. rojstnem dnevu in 25. rojstnem dnevu hčerke organiziral dobrodelno zabavo, ki je združila prijatelje iz vse Evrope. »Največja radost je bila videti toliko ljudi, ki so podprli humanitarni cilj,« je povedal.
Pogosto v Sloveniji
»Nimam rad košarkarskih delavcev, ki samo kimajo. Hočem kritične sodelavce, ki me izzivajo,« je ena njegovih najbolj znanih izjav, ki povzemajo njegovo filozofijo in pristop do košarke. Ni le trener s številnimi rekordi, temveč tudi vizionar, ki je spremenil evropsko košarko. Njegova strast, disciplina in sposobnost motiviranja igralcev so ga uvrstili med največje trenerje vseh časov. Zunaj košarke pa ostaja skromen Čačan, ki izredno ceni družino in prijatelje. Tudi tiste v Sloveniji, zato ga je moč pogosto srečati tudi v naši deželi.
