V današnjem času se redko zgodi, da košarkar v slovenskih klubih prehodi pot do vrha piramide, ki je nekoč veljala za samoumevno. A obstajajo izjeme. Ena od njih je Miha Cerkvenik. Štiriindvajsetletni Ljubljančan je košarkarsko odraščal pri Olimpiji, izkušnje v članski konkurenci nato nabiral pri Iliriji, dokončno pa nase opozoril v treh letih pri Krki in si z dobrimi nastopi prislužil vrnitev v Olimpijo, katere trener Zvezdan Mitrović resno računa z njim. Ob tem si je izboril tudi mesto na širšem reprezentančnem spisku. Lani je bil med dvanajsterico, ki se je v Pireju na kvalifikacijah neuspešno borila za mesto na olimpijskih igrah, letos pa je z Žakom Smrekarjem kot zadnji izpadel z reprezentančnega seznama. Zaradi tega je bil razočaran, a dodal, da mora takšen razplet v prihodnosti preprečiti s predanim in trdim delom.
Kako se kot otrok Olimpije počutite zdaj, ko znova nosite dres, v katerem ste košarkarsko odraščali?
Odlično, rekel bi, da kot riba v vodi. Vesel sem, da sem si izboril prestop k Olimpiji, kjer so me lepo sprejeli. Všeč mi je tudi sistem dela in igre trenerja Zvezdana Mitrovića. Sicer se še malo lovim, a je vsak dan boljše in verjamem, da bom do začetka sezone vse skupaj že osvojil.
Zaradi reprezentančnih obveznosti ste se klubskim pripravam priključili kasneje. Ste se hitro ujeli s soigralci?
Ekipa je sestavljena na novo, veliko nas je novincev, zato se vsi skupaj še nekako spoznavamo. Zdaj sta se nam pridružila tudi Aleksej Nikolić in Rok Radović, ki smo jima čestitali za vse, kar jima je uspelo v reprezentančnem dresu. Oba že dobro poznata sistem dela in igre trenerja Mitrovića, zato sem prepričan, da se bosta hitro ujela in da bomo skupaj pisali lepo zgodbo. Je pa vzdušje v slačilnici odlično, saj se veliko pogovarjamo, tudi smejemo. To je znak, da imamo v moštvu prave značaje, posledično pa je marsikaj lažje.
V reprezentanci se je veliko poudarjalo, da izkušenejši usmerjajo mlajše igralce. Pri Olimpiji imate zdaj ob sebi Jako Blažiča. Kaj vam to pomeni?
Meni osebno verjetno še nekaj več kot drugim, saj mi je bil Blažič že od mladih nog za vzor. Gledal sem ga in upal, da bom šel nekoč po njegovih stopinjah. Ko se je to začelo uresničevati, sem izkoriščal priložnosti, ko sem lahko treniral z njim, in tako je tudi zdaj. Poskušam slediti njegovemu vzoru, saj je izredno delaven igralec, ob tem pa vpijam stvari, ki jih deli z menoj. Je zelo odprt in komunikativen, pravi kapetan ekipe.
Je kapetan Blažič edini vodja v moštvu?
Blažič je tukaj že nekaj let, zaradi izkušenj in vsega, kar je naredil v karieri, pa je prvi in nesporni vodja ekipe. Preostali ga spoštujemo in poslušamo, ko v slačilnici kaj pove. Se pa vsi zavedamo, da ni nihče nad ekipo, in za zdaj je vse skupaj videti resnično dobro. A pravi preizkusi šele prihajajo. Na uradnih tekmah bomo morali pokazati, kdo in kaj smo, ter s tem potrditi dobro delo v pripravljalnem obdobju.
Kakšen vtis pa je na vas naredil trener Zvezdan Mitrović?
Od prvega trenutka se vidi, da gre za vrhunskega strokovnjaka. Predvsem pa mi je všeč, da postavi jasne vloge in se natančno ve, kaj od koga pričakuje. Če bo vsak izpolnjeval njegova navodila in se boril za Olimpijin dres, lahko v letošnji sezoni spišemo uspešno zgodbo.
Iz reprezentance ste izpadli kot zadnji tik pred odhodom na evropsko prvenstvo. Ste bili močno razočarani?
Drugače ne more biti, a to dejstvo sprejmeš v trenutku, ko se začnejo priprave. Selektor Aleksander Sekulić je vsakemu razložil, da nima zagotovljenega mesta v dvanajsterici in da se je treba dokazovati na vsakem treningu. Na koncu je moral nekoga prečrtati in na žalost sem bil to jaz. Zdaj se moram potruditi in trdo delati še naprej, da se ob naslednji priložnosti to ne bo ponovilo.
Po lanskem poletju ste imeli drugič priložnost trenirati z Luko Dončićem.
To je velika čast. Zavedam se, da je malo igralcev, ki dobijo takšno priložnost, da trenirajo z njim, kaj šele igrajo. Občutke ob tem je težko opisati. Gre za resnično izjemnega košarkarja in izvrstnega soigralca, okoli katerega je neka posebna energija, ki jo začutiš nemudoma, ko se pojavi v prostoru. Ob tem se do vseh vede, kot da smo največji prijatelji in se poznamo že vrsto let. Vse te odlike, poleg košarkarskih, ga delajo enega najboljših igralcev na svetu.
Kako ste pospremili igre Slovenije na evropskem prvenstvu?
Užival sem v predstavah Slovenije, žal z domačega naslanjača. Izredno sem ponosen na igralce za vse, kar so naredili. Presenečenje proti kasnejšim evropskim prvakom Nemcem ni bilo daleč, kar je izjemno.
