Erazem Lorbek: V diskoteko le, če Slovenija osvoji kolajno

Vsak košarkar mora prestati določeno število poškodb. Večjo poškodbo sem imel pa le eno, operacijo kolena. Prvič so mi meniskus operirali po tem, ko sem igral na univerzi v ZDA. Nazadnje so mi operirali isto koleno, ki se je po desetih letih igranja obrabilo. Potrebno ga je bilo očistiti, ker se je pač iztrošilo.

Težave imam z levim gležnjem, ki sem si ga poškodoval v finalu španskega prvenstva.

Moram biti potrpežljiv in dan za dnem sanirati poškodbo. Telo potrebuje čas, sezona je bila dolga, španska liga se konča zadnja v Evropi. Odigrali smo čez osemdeset tekem. Telo potrebuje obnovo in treba ga je dobro pripraviti, če želi igrati na svetovnem prvenstvu.

Da, zagotovo.

Saj bom aktiven tudi med rehabilitacijo. Sicer v tem času ne bom mogel vseskozi teči, a se bom vseeno fizično pripravljal. V neki fazi rehabilitacije bom lahko tudi že tekel. Bom pa zraven na taktičnih treningih. Po turnirju na Kitajskem se bom že priključil ekipi.

Z leti telo deluje malo drugače. Ko sem bil mlajši, sem se lahko reprezentanci priključil tudi s kakšno poškodbo in treniral kljub bolečinam. Zdaj je potrebno paziti, da se ena poškodba ne bi nadaljevala v drugo, kajti telo se regenerira počasi. Najprej je potrebno pozdraviti poškodbo.

Ne vem, mogoče.

Pritisk je bil prisoten. Koleno se je do neke mere iztrošilo, a v tistem letu sem po evropskem prvenstvu igral še povsem normalno. V tisti sezoni mi je šlo zelo dobro. Potem sem res moral na operacijo. Če bi takrat opravil s to zadevo, bi v minuli sezoni bil že povsem pripravljen. Tako se je pa po operaciji okrevanje zavleklo.

(premor in vzdih) Kaj naj rečem. Tisto je zgodovina.

Ne.

Nimam kaj povedati.

Smo šele na začetku priprav. Upam le, da se bomo čim bolje fizično pripravili, šli bomo korak za korakom. Povsem enostavno.

Mislim, da nas vsi poznajo. Slovenija je precej evropskih in svetovnih prvenstev odigrala na visoki ravni. Upam, da bo dober rezultat.

To ni pomembno. Pomembno je le, da se čim bolje pripravimo fizično, da igramo v našem prepoznavnem slogu in gremo korak za korakom. Prezgodaj je še, da bi govorili o formi igralcev, o uspehu... Najprej moramo videti, kako bomo delovali kot ekipa. Imamo zelo dobre igralce, pametne fante, dobro se razumemo.

Seveda. Imamo igralce v ekipi, ki lahko dobro mečejo na koš, na koncu pa zmaga le ekipa.

Če bom v formi, dobro pripravljen in če ne bom imel poškodb, bo lažje.

Klavir sem igral, zdaj igra tudi že sin.

Eintertainer od Scotta Joplina. To pesem me je učiteljica naučila v zadnjem razredu glasbene šole.

Da, tudi on igra.

Bitke med Barcelono in Realom potekajo neprestano. Štirikrat zapored so nas Madridčani premagali na pomembnih tekmah, lani v finalu španske lige, dvakrat na zaključnem turnirju evrolige, zdaj nam je končno uspelo. To je prineslo veliko zadovoljstvo celotnemu klubu Barcelona. Čeprav je Real zmagal v nogometni ligi prvakov, kar je za Barcelono katastrofa. Cilj je vedno biti pred Realom. Merilo sta le ta dva kluba.

Res je. Zelo zabaven klub je. Kdor ima možnost igrati v Barceloni ali Realu, bo šel v enega od španskih velikanov. V klubu se dogaja veliko stvari. Nogomet je fantastičen, košarka je vedno v evropski špici, tudi rokomet. Življenje v Barceloni je fantastično, navijači so odlični.

Nimamo veliko stikov. Poznam jih le nekaj, ker moji otroci hodijo skupaj v šolo z otroki nogometašev. Sicer nimamo stikov. Zelo malokrat jih vidimo. Trenirajo drugje kot mi.

Ljudje zelo spremljajo košarko, predvsem zato, ker je naš tekmec Real. V rokometu in dvoranskem nogometu Reala ni, zato je vzdušje na tekmah drugačno.

Ne znam govoriti katalonsko. Razumem pa, če fantje govorijo med seboj. No, kakšno besedo bi že znal povedati, na primer: Jo estic molt content (Sem zelo zadovoljen, op. a.).

Da, saj je to odličen klub.

Ne vem, tako so pisali. Pet let sem že v Barceloni. Tam se odlično počutim, prav tako družina. Upam, da bomo s klubom našli rešitev.

Takšen, kot je pisalo v medijih. Vem toliko kot vi. Želijo razdreti pogodbo in me zamenjati z drugim igralcem.

Meni je v Barceloni odlično, ampak glede na položaj upam, da najdemo rešitev na profesionalen način. Za zdaj ni nič novega.

Zame bo res nekaj posebnega, če bomo igrali v osmini finala v Barceloni. Tam poznam veliko ljudi. V Barceloni imam tudi svoj košarkarski tabor. Letos sem ga imel prvič. Bilo je veliko otrok.

Zato ker je do mene pristopil nekdanji košarkar Barcelone Audie Norris. Povedal mi je, da ima košarkarski tabor in me vprašal, če bi ga imel tudi jaz. Zakaj pa ne, sem rekel, saj sem ves čas v Barceloni. Z otroki sem preživel teden dni in je bilo fino.

Da, štiriletno hčerko in osemletnega sina.

(smeh) Tako kaže. Je rekel sin, da bi rad igral nogomet, ampak sem mu povedal, da bo previsok. Za zabavo lahko igra, več bolj težko. Že dve leti trenira košarko v Cornellii, predmestju Barcelone, kjer imajo dobro šolo za mlade košarkarje. Trenira trikrat na teden. Je visok, prav tako kot hčer.

Drži. Ne hodim ven, v diskoteke ne zahajam.

Nikoli, razen če osvojimo kakšno lovoriko.

To pa obljubim, pa tudi, če osvojimo kolajno kakšne druge barve.

Moje pravice ima še vedno San Antonio in me spremljajo. Mislim, da imam še možnosti. Delovna doba košarkarjev se daljša. V letošnji ekipi San Antonia, ki je osvojila naslov v ligi NBA, je bilo veliko košarkarjev starih nad 35 let. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. V tem trenutku pa to ni realna možnost.

Zakaj pa ne. Odlično bi bilo igrati za Olimpijo.

Ne bom rekel, da zagotovo ne, ampak raje bi bil trener.

Camp Nou in stadion Montjuic (smeh). Šalo na stran, gredo naj na grad Montjuic, v cerkev Sagarada Familia, park Guell in ogledajo naj si Gaudijevo arhitekturo v središču mesta.