Če tega ne zmoreš, je brezveze, da sploh gledaš prvenstvo in se oglašaš. Ne glede na to, da »odnosevanje z javnostjo«, kakršno se naši košarkarji gredo letos, ni ravno spodbudno, saj so tako selektor kot igralci v javnost iznašali zadeve, za katere bi vendarle pričakoval, da bi ostale predmet izključno internih debat. Kakopak mislim na izjave o »neresnosti« ali o izostanku tako imenovane kemije. Na čem torej utemeljevati optimizem oziroma po kateri metodi ga potemtakem najti?
Ni prvič, da se reprezentanca na kako prvenstvo odpravlja nekompletna, zato nemara preostane le, da se nadejamo tega, da bo ekipa svojo hendikepiranost obrnila sebi v prid. Kot je na primer dejal Goran Dragić v včerajšnjem intervjuju na teh straneh, da poskušajo primanjkljaj višine in skok pod košema nadomestiti tako, da vsi skačejo za žogo. Kar pa pomeni divjaško, nenavadno, neshematsko košarko. Košarko, kakršna je značilna za tako imenovane male oziroma »indijanske« ekipe, kot se temu košarkarsko žargonsko tudi reče. Lahko se strinjamo s tistimi, ki menijo, da je verjetno edina rešitev za to ekipo, da se jo »spusti z vajeti«. Ne glede na to, da je lani podobno poskusil že Maljković in pač spoznal limit tudi takega pristopa. Tudi za Jureta Zdovca se zdi, da ekipe še ni povsem dojel oziroma da se pravi odnos med njim in igralci vzpostavlja šele zadnje dni. V vsakem primeru so ti fantje najboljši, če igrajo energetsko košarko, pri čemer brez čudes ne bo šlo. Eno od njih bi bilo, da se vedno zadržanemu Slokarju končno »utrga«, da se končno izpostavi in odigra najboljše prvenstvo kariere.