Štirikratni prvak v ligi NBA z moštvom San Antonio Spurs, dvakratni najkoristnejši igralec (MVP) sezone, trikratni najkoristnejši igralec finala, novinec leta... Pri osemintridesetih letih bi se Tim Duncan mirne volje lahko upokojil, a mu tekmovalna osebnost tega še ne dopušča. Še naprej postavlja mejnike, kot je zadnji, ko je na lestvici najboljših strelcev v končnici na petem mestu prehitel Karla Malona. Ne glede na to, da bo v zgodovino odšel kot eden najboljših krilnih igralcev vseh časov, pa Duncanu košarkarska žoga ni bila položena v zibko.
V mladosti je na rodnih Deviških otokih sprva kazal naklonjenost šolskim knjigam. Pri osmih letih je zaradi silne nadarjenosti in nadpovprečne inteligence preskočil razred. Tako kot njegovi sestri Cheryl in Tricia je imel visoko in atletsko postavo, kar bi v večini mest na svetu pomenilo, da bo zašel v košarkarske vode. A ne v St. Croixu. V St. Croixu je bilo na prvem mestu plavanje. Duncani so se v bazenu dobro znašli. Tricia celo tako dobro, da je leta 1988 tekmovala na olimpijskih igrah v Seulu. Kljub temu je vedno poudarjala, da bo Tim nekoč zagotovo uspešnejši od nje. V to sta verjela tudi oče William in mama Ione. Slednja je spremljala sina na vsakem tekmovanju in mu z glasnim spodbujanjem ali kritiziranjem parala živce. Predvsem ko je plaval na 400 metrov prosto, kjer je bil daleč najmočnejši. Nasmihal se mu je celo nastop na olimpijskih igrah v Barceloni, a je 17. september 1989 spremenil marsikaj.
Tistega dne se je na Deviške otoke znesel hurikan Hugo, ki je poskrbel za pravo opustošenje. Med drugim jo je skupil tudi glavni bazen, ki je bil potreben temeljite obnove. Ko so se plavalni treningi tako preselili v morje, je to za Tima predstavljalo gromozanski problem – na smrt se je namreč bal morskih psov. Tako se je začel izmikati treningom in se oddaljil od sotekmovalcev in trenerjev. Razlog za to je bilo tudi zdravstveno stanje mame Ione, ki so ji odkrili raka na dojki. Še naprej ga je spodbujala, naj nadaljuje treninge, a je vse redkeje prihajala na tekmovanja. Ko je spomladi naslednjega leta, le dan pred Timovim štirinajstim rojstnim dnem, preminula, se je odločil, da ne bo nikoli več tekmoval v plavanju.
Po smrti mame se je domov vrnila sestra Cheryl z možem Rickyjem, ki je v preteklosti igral univerzitetno košarko. V Timu je nemudoma prepoznal potencial in ga začel učiti osnov. Ob tem je bil osupel, kako je mladenič vpijal znanje in napredoval iz dneva v dan. Kmalu je prišel v srednješolsko moštvo in si ob tem mislil, da se bo po tem, ko bo popustila bolečina ob smrti matere, vrnil k plavanju. A se to ni nikoli zgodilo. V naslednjih treh letih je zrasel kar za 23 centimetrov in postal daleč najboljši košarkar na Deviških otokih. Kljub temu se univerze za njegovo pozornost niso teple. Najdlje je šel Wake Forest, ki je na Deviške otoke poslal trenerja Dava Odoma. Hitro je ugotovil, da ima v rokah nebrušen diamant.
Univerzitetna košarka je dobila novega junaka, moštva NBA pa so z zanimanjem opazovala razvoj krilnega centra, ki je zadnje leto kazal bogat repertoar in nekatere poteze, ki jih niso zmogli niti največji zvezdniki najmočnejše lige na svetu. Ko je leta 1997 prvi nabor pripadel San Antoniu, so se Duncanu zaiskrile oči. Dobro se je zavedal, da bi v moštvu s trenerjem Greggom Poppovichem in Davidom Robinsonom lahko uresničil svoje sanje in se prebil do šampionskega prstana. Moštvo iz Teksasa velike priložnosti ni izpustilo iz rok, kar se jim obrestuje še danes, saj je Duncan kljub 38 letom še vedno eden najboljših posameznikov v ligi in temeljni kamen igre Spursov.
V privatnem življenju se je leta 2001 poročil z ženo Amy, s katero ima dve hčerki. Dvanajst let kasneje sta se ločila, kar je v medijih dvignilo veliko prahu. Amy je Tima varala z osebnim trenerjem, hkrati pa namignila, da je njem nekdanji mož biseksualen in da ima intimni odnos z neimenovanim najboljšim prijateljem, ki je prvi dve leti zakona celo živel z njima. Kasneje so govorice poniknile, domnevno zato, ker naj bi Tim nekdanji ženi plačal zajeten kup zelencev, da o celotni zadevi molči. Ker se je vedno rad izogibal soju žarometov, so mediji zgodbo hitro opustili, verjetno tudi zaradi Duncanovih odličnih predstav na parketu.
Preden obesi superge na klin, bi rad na roko nadel še peti šampionski prstan. Morda mu uspe letos, saj San Antonio v končnici prikazuje odlične predstave.