Slovenska reprezentanca ni več tako kakovostna, kot je bila, nekateri pravijo celo, da je najslabša doslej. Če bi bili pomembni le imena in klubi, v kateri igrajo košarkarji, bi v najmanj zahtevni skupini svetovnega prvenstva Slovenija zasedla tretje mesto za Litvo in Avstralijo, kar pa glede na razpored prvenstva sploh ne bi bilo slabo. Toda razlogi za pesimizem in skrb so drugje, razbrati jih je pri Juretu Zdovcu, ki vseskozi ponavlja, da je nezadovoljen z igro, in predvsem Goranu Dragiću.
Težko se je znebiti občutka, da selektor in kapetan nista na isti valovni dolžini, kar zna biti, še posebno v reprezentanci, kot je slovenska, hud problem. Že ob pozornem branju njunih izjav je to bolj ali manj jasno. Zdovc je za cilj postavil polfinale, Dragić je govoril, da je glede na kakovost ekipe letvica postavljena previsoko, ob tem pa dodal kakšen dvoumen komentar v smislu, da če tako pravi selektor, bo že držalo. Z Dragićevega obraza je mogoče prebrati, da ni zadovoljen, ker nima zadostne pomoči soigralcev, ki ne morejo slediti njegovemu ritmu, in predvsem, da mu ni všeč bolj kontroliran sistem igre z manj hitrimi prehodi, ki ga goji Zdovc in ki je drugačen od tistega, s katerim je lani Slovenija prišla do petega mesta na evropskem prvenstvu. Kemije, o kateri je toliko govoril Zdovc, očitno še ni. K sreči je košarka tako nepredvidljiva in zanimiva igra, da se to lahko spremeni v eni tekmi, enem napadu, eni sekundi. Ta prelomnica bi bila lahko današnja preizkušnja z Avstralijo.
Obema je mogoče očitati nekaj napak v pripravljalnem obdobju, vsaj tistih, ki so vidne navzven, verjetno pa bi se našla še kakšna. Zdovc je kazal preveč živčnosti, ki se lahko prenaša na ekipo. Zaznali smo veliko mero agresije, celo po nasilju je smrdelo, ko je odrival košarkarje. Po drugi strani Dragić že pred začetkom prvenstva dvomi o sebi in ekipi. Zveni precej negativno in prav nič zmagovalno iz ust nekoga, ki naj bi limitirano reprezentanco reševal v najtežjih trenutkih in naj bi imel zmagovalno miselnost.
Ko smo Dragića vprašali, ali so glede na kakovost ekipe pričakovanja javnosti previsoka, je odgovoril z vprašanjem: »Kakšna pa so pričakovanja?« In dodal, da je to doslej povedal le selektor. Javnega mnenja sicer ne moremo izmeriti, lahko pa domnevamo, da so želje vseh, ki imajo oranžno žogo v srcu, naslednje: za vsako žogo se borite kot levi, zaupajte drug drugemu, bodite iskreni do sebe in do nas ter ohranite spoštovanje. Ni se treba uvrstiti v polfinale, ne v četrtfinale, niti v osmino finala. Ničesar vam ni treba doseči. Imejte le vroče srce ter ne pozabite niti na razum. In ne obupajte že pred začetkom!
