Dogajanje v vaterpolski zvezi je zadnja klavrna zgodba slovenskega športa. Finančne težave so bile tako hude, da članska reprezentanca sploh ni odpotovala na kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Vaterpolo ni osamljen primer, saj se razkroj slovenskega športa nadaljuje tudi v drugih panogah. V nekaterih jih je že tako načelo, da se krčevito bojujejo za preživetje. V slepi ulici so se znašli celo najbolj prepoznavni športni klubi.
Izjema je nogometni Maribor. Trikrat zapored se je uvrstil v evropsko ligo, kjer je v tej sezoni napredoval celo v izločilne boje, igralci imajo redne plače, klub pa večji del proračuna napolni z lastno dejavnostjo – nagradami za igranje v Evropi ter prodajo nogometašev in vstopnic. »Skrivnost Maribora je, da imamo prave ljudi na pravem mestu. Ogromno vložimo v strokovno znanje zaposlenih,« je dejal Zlatko Zahović, ki je glavni operativec kluba. Na pomoč države se ne zanašajo. Kar potrebujejo, naredijo sami. »Vlagati smo morali tudi v infrastrukturo, ki ni naša in bi jo morala urediti država. Na pomožnih igriščih smo uredili namakalni sistem, da smo lahko trenirali. Vemo, da se lahko zanesemo samo nase. Z delom in sposobnostjo želimo narediti presežek,« pravi še vedno vodilni strelec nogometne reprezentance. Med problemi slovenskega športa je Zahović izpostavil, da morajo biti klubi organizirani kot društva, s čimer naj bi se zaviral dotok zasebnega kapitala. »Ko se bodo klubi lahko privatizirali, se bo šport dvignil. Problem namreč ni v državi. Problem je, da so ljudje navajeni živeti od države, ne pa od lastnega dela,« je dejal Zahović. »Če zasebnemu kapitalu ne bomo dali možnosti, potem bomo imeli samo za preživetje. Vsaj v nogometu je tako. Živiš iz dneva v dan, vse delaš napol, posledično pa ni vrhunskega rezultata,« je dodal. Zakon o društvih namreč pravi, da namen društva ni ustvarjanje dobička, pridobitno dejavnost pa lahko opravlja le za uresničitev osnovnih ciljev društva.
Sponzorji brez davčnih olajšav
Kljub temu lahko vsako društvo ustanovi svojo gospodarsko družbo, denimo delniško družbo ali družbo z omejeno odgovornostjo. Zraven lahko pridobi tudi zasebni kapital, nato pa je odvisno, s kakšno dejavnostjo se ta gospodarska družba ukvarja. Če gre denimo za gostinsko dejavnost, potem pri delitvi odločanja ter dobička med društvom in zasebnikom ni omejitev. Drugače je, če je glavna dejavnost gospodarske družbe nastopanje v športu. V tem primeru mora imeti športno društvo v gospodarski družbi obvezno večinski delež, del dobička (odvisno od dogovora partnerjev) pa je treba nameniti za delovanje društva. Hkrati je lahko lastnik licence za sodelovanje v športnem tekmovanju zgolj društvo, v določeni gospodarski družbi pa svojega deleža nikakor ne moreta imeti dve različni športni društvi. Ali bi sprememba zakonodaje predstavljala rešitev za slovenski šport, je veliko vprašanje. Slovenija je namreč majhen trg s slabo kupno močjo, kar pa zasebnemu kapitalu ne obljublja dobička. Pri tem je ponovno izjema nogometni klub Maribor, ki ima največjo navijaško armado in najbolj poln stadion.
V slovenski šport posega tudi predpis, da sponzorji niso upravičeni do davčnih olajšav, ampak zgolj donatorji, pa še to pod posebnimi predpisi, ko si lahko davčno osnovo zmanjšajo za največ 0,3 odstotka. Pri sponzorstvu se namreč predvideva, da gre za dvostranski pravni posel z določenimi obveznostmi obeh pogodbenih strank. »Sponzorji, ki vlagajo v šport, bi morali imeti olajšavo. Športniki dajo državi ogromno, saj je zaradi njih prepoznavna v svetu, nazaj pa ne dobijo skoraj nič. To je področje, kjer ima država veliko prostora za napredek,« je rekel Zahović.
Predlog, kako spremeniti obdavčitev sponzoriranja športnih društev, so konec leta 2009 že pripravili v podjetju Gorenje. Podpisala sta ga predsednik uprave Franjo Bobinac in direktor davčnega področja Štefan Kuhar. Med drugim sta zapisala, da bi se za sponzoriranje športnih društev priznala 50-odstotna davčna olajšava, vendar največ do višine davčne osnove. Zraven je še predlog davčne olajšave za vlaganje v športno infrastrukturo ter opremo v višini 40 odstotkov investirane vrednosti, toda ponovno največ do višine davčne osnove. Predlog sprememb sta poslala tudi takratnemu ministru za šport Igorju Lukšiču, predsedniku olimpijskega komiteja Janezu Kocijančiču in ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, a je vse ostalo zgolj pri predlogu.
Šport naj odpre vrata zasebnemu kapitalu
Mladi ekonomist Igor Ivašković s katedre za menedžment in organizacijo na ljubljanski ekonomski fakulteti se strinja, da bi bil korak v pravo smer, da bi šport bolj odprl vrata zasebnemu kapitalu. Ivašković pravi, da bi to omogočilo bolj transparentno delovanje, predvsem zaradi bolj jasnih opredelitev nosilcev tveganja in odgovornosti v klubih. Hkrati opozarja na izkušnje držav s podobnim razvojem klubskega športa: »Zgolj odpiranje možnosti preoblikovanja športnih klubov v eno izmed profitnih statusnih oblik še ne povzroči bistveno večjega interesa na strani zasebnega kapitala. Tudi v tistih primerih, kjer je posamezni investitor prevzel pobudo, se klubi večinoma niso preoblikovali. Zakaj je tako? Prvič, s preoblikovanjem bi se klubi odrekli deležu sredstev iz javnih virov, ki so dostopni samo neprofitnim organizacijam. Drugič, sprememba statusne oblike organizacije ne prinese bistveno večjih pravic zasebnemu investitorju pri odločanju, saj se glavni sponzorji že danes v športnih klubih obnašajo kot lastniki klubov. In tretjič, dobiček je vendarle računovodska kategorija, ki je v praksi zelo prilagodljiva.«
Ivašković meni, da na dolgi rok ni dobro, da država z davčno politiko preveč posega v razmerja, ki so po svoji naravi tržna. Opazil je, da športni klubi pri nas pogosto nimajo postavljenih prioritet in so razdvojeni med različnimi, včasih celo nasprotujočimi si ambicijami. Opozoril je na dejavnike, ki jih postavljajo različne interesne skupine, ki so vpletene v delovanje klubov. »Gre za željo po vrhunskem rezultatu, razvoju vrhunskih posameznikov, širitev baze mladih športnikov, vključevanje ljudi iz lokalnega okolja, promocijo občine, rast organizacije... Posledično so tudi poskusi trženja neosredotočeni in v veliki meri neuspešni,« je sklenil.
Levovnik: Direktorji brez znanja, idej in pobud
Športni delavec in funkcionar Tomo Levovnik opozarja, da je v večini zvez in klubov zastalo društveno delo, ki temelji na prostovoljstvu: »Velikih društvenih uprav ni več. V nekaterih pisarnah je vse odvisno od enega človeka. Menedžment bo vendarle treba postaviti bolj konservativno. Zdaj se dogaja, da so se novodobni podjetniki preveč distancirali od družbene odgovornosti, da bi vlagali v šport.« Levovnik pravi, da se najdejo direktorji, ki so popolnoma neznani, povrhu pa je prepričan, da smo zaspali pri izobraževanju na področju marketinga in menedžmenta: »Iz teh šol dobimo funkcionarje s premalo znanja, idej in pobud. Problem je, da nimajo zvez v poslovnem svetu. Union Olimpija ima kot klub z bogato tradicijo direktorja, ki je prišel skoraj za kurirja, potem je postal tiskovni predstavnik, danes pa je direktor (Matevž Zupančič, op. p.). Tako pač ne gre.«
Levovnik se spominja, kako je bil šport v Sloveniji nekoč povezan s paradnimi konji domačega gospodarstva. Praksa v razvitem svetu se je skozi leta le še utrjevala, pri nas pa je šlo marsikaj v napačno smer. Prvenstvene tekme se ne prodajajo kot širši družbeni dogodek, zato ni čudno, da so tribune vse bolj prazne. »V tujini pridejo ljudje na tekmo, da potešijo svojo športno strast in izkoristijo prosti čas za druženje s prijatelji. Zanimivo, da te kulture pri nas ne sprejemamo. Čudi me, da športni klubi niso uredili članstva navijačev. V tujini tovrstna članarina že vnaprej zagotavlja določen prihodek,« meni Levovnik, ki je spomnil na zakon o športu, ki smo ga sprejeli leta 1998. Po njegovem gre za izvirni greh, saj je ta dokument nacionaliziral vse športne objekte, ki so se organizirali v okviru zavodov. Primer je Javni zavod šport Ljubljana. »Gre za monopol. Ti zavodi služijo na račun športa in minimalno vračajo nazaj. Klubi morajo prireditev plačati po dvojni ceni, ob tem pa nimajo možnosti lastnega gostinstva in drugega programa. Zakonodaja v času recesije ne sledi potrebam športa,« pravi Tomo Levovnik in za konec vrže še kost v javnost, ko doda, da v Sloveniji kljub visokim tarifam ni propadla še nobena sodniška organizacija, športni klubi pač.