Pogovor s Primožem Brezcem: Še dandanes me boli, da nimamo kolajne

To ste me pa dobili. Se mi zdi, da si ta naziv deliva z Mirzo Begićem, s katerim sva enako visoka. Oba v višino meriva 217 centimetrov.

Tu moram nekam potrkati, saj nisem imel zaradi višine še prav nobenih. Pogostokrat se dogodi, da imajo visoki športniki težave s hrbtom, pri meni pa tega ni bilo.

Ne. Potegnil sem se tam nekje v osmem razredu osnovne šole, nato pa v srednji hitro pridobival centimetre. Še vedno doma hranim sliko iz prvega letnika srednje šole, ko prav štrlim v primerjavi z ostalimi.

Ne, tega ni bilo.

To pa res ne. Predvsem v Evropi ne, ko se potuje v ekonomskem razredu. Sedeži so blizu drug zraven drugega in zares ni prijetno, še posebej ob dolgih poletih, ki sem jih doživel v Rusiji. V ligi NBA s tem nisem imel težav, saj so letala prilagojena športnikom in je prostora ogromno. V Evropi pa se je treba znajti. Predvsem sem vedno iskal sedeže, ki so ob vratih za zasilni izhod, saj je tam več prostora. Če letalo ni bilo povsem zasedeno, sem tudi poskušal dobiti tak sedež, kjer je bil naslednji zraven prost.

Tako hudo vseeno ni bilo. Kaj hujšega od zatečenih gležnjev se mi ni dogodilo. Sem pa v zadnjih letih začel uporabljati kompresijske nogavice, ki precej olajšajo stvari.

To je bila morda najhujša izkušnja v življenju. Leteli smo iz Berlina v Tel Aviv, po kakšnih dvajsetih minutah vzpenjanja pa se je v motor zaletela jata ptic. Vse skupaj je bilo grozljivo. Od krvi na šipah letala do dima v kabini. Sprva je bil izjemen šok. Saj veste, da je že ob turbulencah in manjši izgubi višine v letalu neprijeten občutek. Tu pa je bilo še veliko huje. Po uvodnem šoku smo bili nato košarkarji tisti, ki smo mirili ostale potnike. Nekako nam je uspelo obdržati najbolj mirno kri. Se je pa na koncu z zasilnim pristankom vse srečno končalo. A se še kako dobro zavedam, da bi lahko bilo povsem drugače.

Nikakor. Pa saj si tega glede na poklic tudi ne bi mogel privoščiti.

Res je (smeh). Tam sem z družino kupil stanovanje, ker nam je Amerika zares ostala v lepem spominu. Kar nekaj let sem igral čez lužo v ligi NBA, v Charlottu se mi je tudi rodila hčerka, ki ima ameriško državljanstvo. Miami smo izbrali seveda zaradi tega, ker ima odlično podnebje in gre za lepo mesto, pa tudi zaradi tega, ker je od vseh mest v ZDA med bližjimi Evropi. Žena se z otroci tja odpravi tudi kdaj med letom, letošnje poletje pa nam ni zneslo, saj imamo doma trimesečnega otroka.

Seveda. Pa ni to edina stvar, zaradi česar mi je Charlotte ostal v lepem spominu. V tem klubu sem prikazal najboljše predstave v karieri NBA, mesto je odlično, kot sem omenil, se mi je tam rodila tudi hčerka. Res nam je bilo lepo tam.

Ne vem, to boste morali vprašati njih. Seveda upam, da se zgodovine ne da kar tako izbrisati.

Takrat sem se iz svetovnega prvenstva na Japonskem vrnil precej utrujen. Fizično sem bil povsem izčrpan. Shujšal sem kakšnih 20 kilogramov in potreboval ogromno časa, da sem prišel k sebi. Šele po tistem, ko mi je klub dal mesec dni prosto, sem se počasi začel postavljati na noge. Vse skupaj pa je potem imelo posledice, saj me je Charlotte po koncu sezone poslal v Detroit.

V Ljubljani bom začel v kratkem graditi hišo. Želimo imeti dom v Sloveniji, čeprav ne bi dokončno rekel, da bomo ostali tu. Nekako me še vedno vleče Amerika, tako da bomo še videli, kaj bo prinesla prihodnost.

O tem še ne bi govoril. Iščem kakšno eksotično varianto. V Rusijo me ne vleče več nazaj. Štiri leta sem bil tam, ritma dveh treningov na dan in dveh tekem na teden več ne zdržim. Če bom recimo novembra, decembra še vedno brez kluba, pa bo že kar manjša kriza.

Ne bom se posvečal le košarki, ker je pomembno, da sem predvsem v fizični pripravljenosti. Košarkarski občutki se hitro povrnejo, ko začneš trenirati. Pripravljenost bom ohranjal s tekom, igranjem tenisa, obiski Šmarne gore...

Januarja sem se poškodoval, nato pa v končnici lige VTB spet, zato nisem igral. Takrat sem si rekel, da bo to moja zadnja sezona v Rusiji ne glede na vse. Če bi imel veliko željo, bi verjetno lahko še ostal. A štiri leta tam so bila več kot dovolj.

V tem trenutku vam težko odgovorim, ker o tem resnično še nisem razmišljal. Vprašajte me po novem letu, ker če takrat ne bom imel kluba, bo to verjetno pomenilo, da sem prenehal s profesionalno kariero.

Pred evropskim prvenstvom v Litvi sem prvo leto igral v Rusiji pri Samari. Sezona je bila naporna in dolga, družine nisem veliko videl. Ko sem prišel domov, bi se moral skoraj takoj priključiti reprezentanci, zato sem se odločil, da bom izpustil evropsko prvenstvo. Nisem pa imel z Maljkovićem nikakršnih težav. Nato sva skupaj dobro sodelovala tudi v Krasnodaru.

Ne bi rekel, da je Zdovc naredil kakšno revolucijo in uvedel drastične spremembe. Enostavno smo dozoreli kot ekipa. Dolga leta smo bili skupaj, dobro smo se poznali. To je bila špica te generacije. Še dandanes ne morem verjeti, da smo ostali brez kolajne. Srbe smo imeli že na kolenih. Povsem zasluženo bi bilo, če bi osvojili srebrno ali zlato odličje. Čeprav Španci so bili takrat res dobri, predvsem v drugem delu tekmovanja, ko so se razleteli. V skupinskem delu pa smo se povsem enakovredno kosali z njimi in klonili šele po podaljšku. Kolajno smo si zaslužili bolj kot Srbi.

Zagotovo. Na vsa evropska prvenstva do tedaj smo šli s ciljem, da pridemo iz skupinskega dela. Takrat pa se je prvič na glas povedalo, da ciljamo na kolajno. Od začetka priprav je bila zato osredotočenost maksimalna. Vsi vemo, kako se pri Juretu trenira. Obramba je na prvem mestu in tega smo se držali. Vsako tekmo je izstopal nekdo drug, Jaka Lakovič in Erazem Lorbek pa sta bila celotno prvenstvo na vrhunski ravni.

Prav je, da smo si zadali visoke cilje, a je vprašanje, koliko so realni, glede na to, da je prišlo do menjave generacije. Prišli so mladi, zato je treba biti potrpežljiv in jim dati čas. Upam, da bo Jure ostal selektor čim dlje, saj je pomembna kontinuiteta dela. Vidi se, da smo omejeni pod košem z višino, zato bo to treba kompenzirati s hitro igro, saj imamo branilce, ki jim to leži in so v takem sistemu najbolj nevarni. Daleč pa od tega, da bi po igrišču divjali in igrali kot »indijanci«.

Smodiš je specifičen primer, ker je iz Novega mesta. Mi smo bili vsi priseljenci v Ljubljano, a to ni glavni problem. Vsi vemo, s kakšnimi težavami se Olimpija ubada v zadnjih letih. Pravega odgovora nimam. Oni so zaradi finančnih težav tudi precej pomladili moštvo v zadnjih letih. Ni pa nobena skrivnost, da sem bil blizu odhoda v Olimpijo, ko sem se vračal iz lige NBA. Takrat sem bil praktično že igralec Ljubljančanov, pa je potem v zadnjem trenutku vmes vskočila Lottomatica Roma. Ob kavici sem se o možnosti vrnitve pogovarjal tudi s Slobodanom Subotićem, ko je bil za kratek čas športni direktor Olimpije.