Pristanek Neila Armstronga na Luni. Smrt Josipa Broza Tita. Atentat na Johna F. Kennedyja. Dogodki, ki so romali v zgodovino in za katere se ljudje, ko so se zgodili, po pravilu dobro spominjajo, kje so bili in kaj počeli. Podobnih je še mnogo, eden takih tudi smrt Dražena Petrovića. Takrat osemindvajsetletni hrvaški košarkar bi se moral skupaj s preostalimi reprezentanti z letalom vrniti v Zagreb po odigranem turnirju na Poljskem. V zadnjem trenutku si je premislil in z zaročenko Klaro Szalantzy ter njeno prijateljico v hrvaško prestolnico krenil z avtomobilom. Bilo je 7. junija leta 1993. Ob 17. uri in dvajset minut je na nemški avtocesti Autobahn 9 pri Ingolstadtu na Bavarskem počilo. Trčila sta tovornjak in rdeči golf, v katerem je na sovoznikovem sedežu počival Petrović. Pomoči zanj ni več bilo. Čez štiri mesece bi dopolnil 29 let, za seboj pa je imel najboljšo sezono v ligi NBA pri New Jersey Nets. Kaj vse bi lahko v preostanku kariere še dosegel, že 21 let ostajajo ugibanja.
Ljudem, ki so ga poznali, je Dražen Petrović ostal v spominu kot nasmejan človek. Pravijo, da je bil dobri duh sprva jugoslovanske, nato hrvaške reprezentance. Vedno je bil pripravljen za šalo, le med treningi ne. Zaradi košarke se je znal pogosto spreti tudi z lastnimi soigralci. »Ko je odšel v madridski Real, je z novim klubom kmalu gostoval pri Ciboni. Takrat sva si na tekmi izmenjala nekaj grdih besed, saj me je namerno spotaknil. Od takrat z njim nisem več govoril, a le do povratne tekme. Ko smo bili v hotelu v Madridu, je vdrl v mojo sobo, me objel in poljubil. V sekundi je bilo vse pozabljeno,« se spominja nekdanji košarkar Cibone Franjo Arapović. To je bilo zanj zelo tipično. Na košarkarskem parketu so bili nasprotniki njegovi sovražniki, ki jih je moral premagati za vsako ceno. Ko je bilo tekme konec, je Dražen postal nasmejan in ljubezniv človek. »Pogostokrat je naročil kozarec s kockami ledu in nas potem z njimi ciljal. Ali pa se je sklonil, češ da si zavezuje vezalke, a jih je v resnici nekomu zvezal skupaj in nato smo se smejali, ko se je nesrečnež opotekal. Nasmejan je bil po deset ur na dan,« o človeku, ki so ga poimenovali košarkarski Mozart, še zna povedati nekdanji soigralec Arapović.
Včasih se je zdelo, da živi dvojno življenje. Medtem ko je bil izven košarkarskih igrišč nasmejan človek, ki navidezno ni imel niti ene skrbi v glavi, pa je bila zgodba povsem drugačna, ko je stopil na parket. Takrat se je spremenil v delovni stroj. »Bil je pravi komandos. Na treningih je počel vse mogoče in bil pogostokrat na meji vzdržljivosti, samo da bi bil naslednji dan boljši igralec. Imel je tezo, da mora pri delu trpeti, da lahko nato na tekmi uživa. Lahko rečem, da je imel blago patološko potrebo po treningih,« pravi prof. dr. Dragan Milanović, prvi Draženov osebni kondicijski trener. Medtem ko so pohvale na Petrovićev račun tako za časa življenja kot po njem stresali praktično vsi največji košarkarji, je ena še posebno zanimiva. Ko se je v Šibeniku rojeni igralec prebijal med največje zvezde v ligi NBA, je spletel zanimivo rivalstvo z legendo moštva Indiana Pacers Reggijem Millerjem. Pogosti so bili njuni dvoboji, v katerih ni manjkalo močnih udarcev s komolci. Vseskozi pa sta gojila medsebojno spoštovanje. »Morda se malo hvalim, a imam se za košarkarja, ki je imel najboljši met v ligi NBA. No, eden je imel vseeno boljšega. Šel mi je na živce, saj nisem vedel, kaj govori. To je pokojni Dražen Petrović,« je dejal Reggie Miller pred časom za neko ameriško televizijo in nadaljeval: »Če sem želel koga zadaviti, je bil to Dražen. Bil je moj največji sovražnik, nisem ga mogel videti. Toda ko se ga spomnim danes, ga lahko označim kot igralca z najboljšim metom v zgodovini.«
Zadnji član takratne hrvaške reprezentance, ki je s Petrovićem govoril pred njegovo smrtjo, je bil selektor Mirko Novosel. Bilo je v prostorih frankfurtskega letališča. Poleg sta bila še Stojko Vranković in Draženov brat Aleksandar. »Vračali smo se v Zagreb preko Varšave in Frankfurta. Igralcem sem dal po turnirju prosta dneva, Dražen pa se je zaradi zaročenke odločil ostati v Münchnu. Vprašal sem ga, ali gre z nami, pa je dejal, da ga partnerica čaka v avtomobilu,« se spominja Novosel. Medtem ko je Petrović odhajal z letališča, so drugi člani reprezentance sedli v letalo. »Ker Dražen ni šel z nami, je njegova letalska vozovnica ostala pri meni. Zato smo vzleteli 40 minut kasneje, saj je letališko osebje čakalo potnika, čigar prtljaga je že čakala na letalu. Preden je odšel, se je poslovil od brata, ki ga ni mogel prepričati, naj se pridruži ostalim na letalu,« še dodaja Novosel.
Starejši brat Aleksandar, danes priznan trener, se spominja, kako so ga tisti dan okoli polnoči poklicali starši z žalostnim glasom. Oče ga je vprašal, kje je Dražen, pa mu je odvrnil, da je ostal v Nemčiji. Nato so mu razkrili, da jih je klicala neka gospa s policijske postaje in jim v nemščini razložila, da je njun sin preminul. »Za bratovo življenje je bilo odločilno dejstvo, da Klara ni imela vozniških izkušenj, poleg tega pa Dražen ni bil privezan z varnostnim pasom,« je dejal Aleksandar Petrović, ki je s preostalimi člani hrvaške reprezentance ravno v trenutku nesreče letel nad krajem dogodka v hudi nevihti. Ali je omenjeno dejstvo in to, da je Draženu ravno na dan smrti potekla veljavnost osebne izkaznice, zgolj naključje ali igra usode, bo za vedno ostalo zavito v tančico skrivnosti.
