Pravi junaki evropskega prvenstva so gledalci

Prepričan sem, da moji zapisi niso bili posebno ostri, so pa imeli vsebino, saj sem povedal to, kar mislim. Nalogo sem opravljal na sebi značilen način. Nikoli v življenju nisem ničesar skrival, pač pa vedno jasno in glasno povedal svoje mišljenje. Ocenjujem, da razmere dovolj dobro poznam, da sem si lahko privoščil komentiranje. Kdor je začutil, da si kakšnega zapisa ni zaslužil, mora biti pošten do sebe in bo ugotovil, da ni šlo za kritizerstvo, ampak zgolj izraženo mnenje.

Zame je nesprejemljivo, da si resna reprezentanca, ki je gostiteljica evropskega prvenstva in ima tako visoko podporo kot še nihče doslej, dovoli takšno blamažo. Ljudje morda ne vedo, a dejstvo je, da je Slovenija na tem turnirju na domačem parketu prvič izgubila tako s Poljsko kot s Finsko. To se je zgodilo na tekmovanju, kjer smo ciljali na odličje in imeli najboljše možne pogoje. Enica je morda za koga pretirana, a po drugi strani sem jo dodelil namenoma, da sprovociram igralce, da začnejo razmišljati v tej smeri, da na prvenstvu ni majhnih ali velikih tekem. Za gledalce jih zagotovo ni bilo. Jaka Lakovič je dejal, da je poraz s Finsko sramoten, s čimer je le potrdil moj zapis.

Sem eden tistih, ki nikoli ne prisegajo na psihološko pomoč. Vedno pa dopuščam možnost, da psiholog nekomu pride prav. Tukaj gre preprosto za značaj športnika, kako resno in profesionalno opravljaš dejavnost, s katero se ukvarjaš sedem dni v tednu in 24 ur na dan. Če daš nekaj nase in če meniš, da si dober ali najboljši, kar bi morala biti želja vsakega športnika, potem si tovrstnih porazov enostavno ne dovoliš. Pri tem ne potrebuješ ne trenerja ne psihologa, da ti vcepita to zmagovalno miselnost.

Slovenija je na koncu pristala na petem mestu, kar je njena realnost, čeprav je obstajala silna želja, da bi lahko dosegli še kaj več. Kljub temu smo zamudili veliko priložnost. Sami smo jo zapravili. To ni najboljši rezultat naše reprezentance na evropskih prvenstvih, kar me malo moti, saj bi ob takšni podpori vse države pred in med tekmovanjem pričakoval, da ne bo tako. Če govorimo o lestvici od 1 do 10, bi Sloveniji za konec dal oceno 7,5.

Privoščili smo si dva spodrsljaja. Prvi in ključni je bil na tekmi s Hrvaško. To je bila dobljena tekma, saj smo vodili s 13 točkami razlike. Takrat bi morali tekmo zapreti in jo dobiti, kar bi nam prineslo boj za kolajne. V soboto smo se lahko prepričali, da Ukrajina vsekakor ni vrhunska reprezentanca, ki bi sodila v najvišji razred. Drugi spodrsljaj se je zgodil v četrtfinalu, ko smo tekmo s Francijo odigrali na napačen način. Bili smo brez značilne energije, ki nas je krasila na tekmah s Španijo, Italijo, Grčijo, poleg tega pa smo nasedli tezi, da gre za obračun med Dragićem in Parkerjem. To je bila največja neumnost, ki se je lahko zgodila. Presenetilo me je, da je nasedel tudi strokovni štab na čelu s selektorjem Maljkovićem. Ko je Dragića postavil ob Parkerja, ga je tako zelo izpostavil, da Goran ni bil niti približno tak igralec kot na prejšnjih tekmah. Igral je drugo igro. Bojeval se je proti Parkerju, medtem ko je Parker igral zase, za ekipo in še zmagal je. V isti koš dodajam še poraza s Poljsko in Finsko, po katerih sem bil izredno razočaran, na tisoče navijačev pa je reprezentanco pozdravilo s stoječimi ovacijami.

Maljković je v svoji karieri vodil vrhunske klube in igralce. V tistih časih in tudi v ZDA je razmišljanje tako, da svojega najboljšega igralca zadolžiš za pokrivanje najboljšega nasprotnikovega igralca. Tisti, ki prevlada, je običajno v zmagovalni ekipi. V tej situaciji je bilo to nesmiselno. Zdaj bodo rekli, da je lahko biti general po bitki, a jaz nisem general. General je Maljković, jaz pa ocenjujem njegove poteze. Vsi novinarji, trenerji in poznavalci smo bili presenečeni, da smo želeli s tako taktiko dobiti Francoze.

Tisto Francijo bi se zagotovo dalo premagati, saj ni bila tako vrhunska kot v polfinalu s Španijo. Francija je četrtfinale resda igrala v eni ali dveh prestavah više kot prej, a to še vedno ni raven, ki bi bila za nas nepremagljiva. Žal mi je te priložnosti. Če bi imeli malo več energije na igrišču, malo več taktične modrosti in aktivnosti na klopi… Slovenija recimo niti enkrat ni poskusila s consko obrambo. Igrali smo na enak način, v enem ritmu vseh 40 minut. Povrhu smo bili brez potrebe v nekem strahu, krču.

Res je, da imamo svoj način igre. Dragić recimo nikoli ne bo igralec, ki bi lahko polovico tekme stal na žogi, jo umiril. Se pa zagotovo da narediti in poskušati igrati drugače, vzpostaviti drugačno razmišljanje. Ti fantje vendarle niso stari 16 ali 17 let. So dovolj zreli, da razumejo, ko je treba kdaj kakšno stvar narediti drugače.

Je velik trener in strokovnjak, tudi kot človek je v redu. A treba je povedati, da je bil v Slovenijo pripeljan zato, da na enem od dveh prvenstev osvoji kolajno. V Litvi je bil sedmi, zdaj peti, torej ni presegel naše najboljše uvrstitve, potem ko smo bili leta 2009 na Poljskem četrti. Posledično je sklenil svojo misijo. Sam bi se zdaj spogledal z drugimi rešitvami.

Reprezentanca je živi organizem, ki se spreminja in prilagaja, zato ni treba, da smo pesimistični. Pred igralci je vsa sezona, morda bo kdo eksplodiral, da bo lahko nosilec že na svetovnem prvenstvu v Španiji. Predvidevam, da bo Jaka Lakovič sklenil reprezentančno kariero. Verjamem, da je tudi sam uvidel, da je zgodba na tej ravni, kjer je bil deset let zelo uspešen, končana. Boštjan Nachbar? Morda je Lakovičev primer zanj poučen, vseeno pa je njegova zasebna stvar, kako se bo odločil.

Zelo. Na tem prvenstvu je bilo ogromno pozitivnih izkušenj. Lahko povem, da bo makedonski veleposlanik v Sloveniji poslal posebno zahvalo organizatorjem. S tega stališča smo naredili sijajen posel in prepričan sem, da bodo to potrdili tuji novinarji in predstavniki Fibe Europe, ki jih na tribunah ni bilo malo. Posebna zgodba so bili slovenski navijači. Rad bi pristavil nekaj o tem, da smo naše košarkarje imenovali junaki… Veste, pravi junaki tega Eurobasketa so najprej gledalci. To so junaki, ki so slovensko vrsto pospremili z bučnim navijanjem tudi ob porazih. Junaki so tudi vsi tisti, ki so skoraj tri leta sodelovali pri organizaciji. Ne moremo niti mimo prostovoljcev. Bil sem že na številnih prvenstvih, a tako prijaznih prostovoljcev ni bilo še nikjer. Končno smo v Sloveniji za tri tedne dobili nekaj, kar nas je družilo in držalo skupaj. Vsi smo se veselili na tem prvenstvu. Živeli smo kot eno, mislili kot eno. To je velik prispevek k temu, da je bil turnir izjemno uspešen. Mimogrede, tudi moja tašča, ki je stara več kot 80 let in živi v Beli krajini, je spremljala vse tekme in zbrala vse sličice, da je izpopolnila album. Tovrstnih prijetnih zgodb je bilo ogromno.

Kako je to zanimivo… To vprašanje mi je v soboto prvič zastavil neki novinar. Če bi zasedel vse funkcije, kamor me pošiljajo, bi moral biti superman ali še kaj več. Ne vem, od kod se je vzela ta informacija, saj v tej smeri niti slučajno nisem razmišljal. V tem trenutku imam kup drugih zadev.