Pomembno je, kdo govori in kdo kritizira

Ne. Počutim se odlično. Počnem nekatere stvari, na katere sem bil pripravljen in za katere sem vedel, da bodo v tem obdobju prišle. Treningi in vse preostalo mi ne manjkajo, saj sem si leto dni premora vzel zavestno. Po dolgem času sem lahko nekaj dni preživel v mojem Beogradu, kar mi je izredno prijalo, imam pa še veliko časa, tako da bom obiskal tudi nekatera druga mesta, v katerih prebivajo moji dobri prijatelji.

Če prideš v moštvo, ki je sestavljeno iz mladih igralcev, potem zagotovo ne moreš tako pomembne lovorike osvojiti v prvi sezoni. Imel sem to srečo, da sem vedno prišel v klub, ki je že imel jedro izkušenih igralcev. Razen pri Partizanu, ki je še dandanes najmlajše moštvo, ki se je kadar koli povzpelo na vrh Evrope. A takrat so se nekatere stvari enostavno ujele, je pa res, da smo delali odlično. Pri Juventutu sem v roke dobil praktično iste igralce, ki so bili skupaj že prejšnje leto, še leto prej pa so v finalu evrolige igrali ravno proti meni in Partizanu. Podobno je bilo pri Realu. Igralcev seveda nisem poznal, a sem pred prihodom pogledal malodane vse tekme, ki so jih igrali. Tako sem dobil jasno sliko o kakovosti posameznikov, v pripravljalnem obdobju pa sem jih spoznal še karakterno. Vse prve sezone v novih klubih imajo isto karakteristiko – da so bile izredno težke in da smo najboljšo formo ujeli ravno v najbolj ključnem trenutku, se pravi na zaključnem turnirju četverice evrolige.

Ni bilo težko, ker so me dobro poznali. Vedeli so, kakšen človek sem, poleg tega pa sem bil že kot igralec neke vrste trener na parketu. Bili so pripravljeni na to potezo, saj sem že vnaprej napovedal, da me to zanima in da se mi ponuja priložnost za vodenje Partizana. Moj odnos z njimi se v nobenem pogledu ni spremenil. Rekel sem jim samo, da sem zdaj jaz šef, drugače pa ni bilo nobenega razloga, da bi se kaj spremenilo. Še dandanes sem s temi ljudmi dober prijatelj. Mi je pa bilo v pomoč, da so vedeli, kakšen človek sem, in da so oni vedeli, kakšen človek sem jaz.

Pred prihodom v Atene sem Partizan vodil dve sezoni. Juventut eno, Real Madrid tri in Benetton dve. V Trevisu sem imel možnost, da ostanem še tretje leto, a vodilni niso imeli prave vizije, zato sem se odločil za odhod. Ko sem prišel v Panathinaikos, sem najprej podpisal dvoletni dogovor. Ko sem nato že prvo leto osvojil naslov prvaka tako v evroligi kot v grškem prvenstvu, je postalo zaupanje v moje sposobnosti neomajno.

Vesel sem, da je to rekel. Delam na način, ki se mi zdi pravilen. Nekomu, ki pride iz majhnega kluba, se morda delo z mano zdi nov svet. V zadovoljstvo mi je bilo, da sem Sanija in Jako lahko vodil. V jugoslovanski reprezentanci sem bil tudi soigralec Petra Vilfana, v mlajših selekcijah Muhe in Blaznika. To je bilo leta 1976, 1977 in 1978. Dandanes sem dober prijatelj z Juretom Zdovcem, Jako Daneuom... Veliko prijateljev imam v Sloveniji, da Zorana Jankovića niti ne omenjam. Z njim se poznam več kot trideset let.

Jure je bil mlajši od mene. Ko je prišel v jugoslovansko reprezentanco, je bil selektor Duda Ivković, in takrat se je že začelo veliko delati za taktiko. Prav iz tega razloga je prišel do mene, podobno kot tudi drugi mlajši igralci, saj sem se že pripravljal na trenerski poklic. Tako sem jaz pomagal njemu, on pa meni v drugem smislu. Ko smo bili na pripravah na Rogli, smo veliko tekli, Jure pa je bil fizično fenomenalno pripravljen. Zadal sem si nalogo, da ga bom na tekaških treningih dohajal. Gnal sem se in si dejal, da mu enostavno moram slediti. Na tak način mi je pomagal in takrat sva spletla odličen odnos, ki sva ga ohranila do danes. Ponosen sem, da je Jure moj dober prijatelj, pogosto se slišiva in govoriva o vsem drugem kot košarki. Sem ter tja ob kakšnem pivu pa tema nanese tudi na najin poklic.

Iskreno povedano sem imel v preteklosti devet ponudb različnih reprezentanc. Iz katerih držav, vam ne bom izdal, saj ne potrebujem takšne publicitete. Ker sem bil trener Panathinaikosa, sem vse zavrnil, razen leta 2005 seveda, ko sem vodil Srbijo in Črno goro. Ko smo takrat v Novem Sadu izgubili in nismo odšli v Beograd med najboljših osem reprezentanc na evropskem prvenstvu, me je v recepciji hotela že čakal eden od predstavnikov in mi ponudil vodenje neke druge reprezentance. Nisem mogel verjeti, a sem odklonil. Nikoli ne reci nikoli, a mislim, da v svoji karieri ne bom več opravljal vloge selektorja.

Absolutno. Govoril sem z ljudmi iz Košarkarske zveze Slovenije, ki so mi dejali, da bodo imeli težave s povpraševanjem po vstopnicah in po prostih hotelskih sobah. Slovenija leži na takem mestu v Evropi, da je vsem blizu. Prav zato pričakujem, da bo tokratno evropsko prvenstvo odlično obiskano in da bo organizacija odlična. Tradicionalno je znano, da ste Slovenci gostoljuben narod in da znate organizirati velike prireditve.

Vse je mogoče. Če se neke stvari ujamejo in bo motivacija košarkarjev na taki ravni, da ne bo nihče odklonil povabila, potem lahko naredite odmeven rezultat. Vsi poznamo zgodbe okoli slovenske košarkarske reprezentanca in številnih odpovedi. Če bo Maljković zbral najboljše posameznike, ki bodo motivirani in se bodo zavedali, da igrajo za svojo državo, in to za nameček pred domačimi navijači, potem ne bo težav. Seveda pa je tu pomemben tudi faktor sreče, pri čemer najbolj mislim na to, da ne bo poškodb. Pa saj veste, kako je v športu in košarki. Lahko si prvak Evrope zaradi ene žoge, lahko pa si deveti zaradi ene žoge. Tako je življenje. Sloveniji želim vse najboljše, seveda takoj za mojo Srbijo.

Seveda. On je odličen trener z veliko izkušnjami in znanjem. Pri njem kakovost ni sporna. Vem, da je bil deležen številnih kritik po prvenstvu stare celine v Litvi, a povejte mi enega selektorja ali trenerja, ki ga ne kritizirajo. Obstaja tak trener? Mislim, da ne. Ni pomembno, kaj ljudje govorijo, pomembno je, kdo govori. Kdo kritizira. Sam sem svoj največji kritik. Kritike s strani pa me niti malo ne ganejo, še posebej zaradi prejšnjega razloga, ker sem sam dovolj kritičen do sebe. Težje mi je, ko me ljudje hvalijo in trepljajo po ramenu. Tu nastane problem. V glavi se mi vklopi alarm, ker vem, da bo po tem slabše. Ko me kritizirajo, vem, da bo bolje. Takrat sem siguren, da je moje delo pravilno. Drugače pa imam okoli sebe nekaj ljudi iz košarke, pravih prijateljev, katerih mnenje mi nekaj pomeni in samo z njimi debatiram, če imajo kakšno pripombo. Ima pa vsak dovoljenje, da kritizira. Samo enkrat v življenju sem naredil napako, da sem na eno izmed teh reagiral, potem pa nikoli več. Včasih je imela v nogometu vsaka država v domovini po pet, šest milijonov selektorjev, zdaj pa se je to preneslo tudi na košarko, vaterpolo, hokej na ledu... Vsi so selektorji in vsi se spoznajo na vse stvari. Jaz jih pozivam, naj pokažejo, kaj so v življenju naredili ali dosegli. Če kaj so, potem njihovo mnenje nekaj velja, drugače pa niti približno.

Proračun kluba je izredno pomemben, tu ni debate, a težave imajo vsi klubi na področju nekdanje Jugoslavije. Od vedno je bila specifika tega prostora, da so ljudje odlično delali z mladimi talenti in jim ponujali priložnosti, da se razvijejo v vrhunske košarkarje. Delo je tisto, ki je najbolj pomembno. Ni se treba bati. Ljudje morajo razumeti situacijo in zato imeti potrpljenje. Še zlasti, ko se govori o mladih igralcih. Olimpija je od vedno v okviru svojih sposobnosti dobro delala. Gre za klub, ki v Evropi nekaj velja. Vrsto let igra v evroligi. Včasih ima slab rezultat, včasih boljši, a klubov, ki bi konstantno posegali po vrhu, je izredno malo.

Zelo rad se vračam v Ljubljano. Ne vem, zakaj, a me ljudje tu na vsaki tekmi, ne glede na to, ali gre za pripravljalni obračun ali pomembno tekmo, pričakajo z bučnim aplavzom. Predpostavljam, da zato, ker sem vedno govoril, da mi je v Ljubljani lepo in da se rad sprehodim skozi mesto. Spomnim se, ko sem bil nekoč skupaj z Zdovcem in Daneuom na trenerskem seminarju v Trevisu, nato pa prespal v Ljubljani, saj sem imel naslednji dan letalo za Beograd. Onadva sta ostala v Trevisu, Zoran Janković pa je imel obveznosti, zato sem sam odšel malo po Ljubljani. Sprehodil sem se do hotela Slon na kavo, srečal kar nekaj prijateljev, se z njimi pogovoril... Enostavno mi je Ljubljana všeč. Pred kratkim sem bil tudi prvič v Portorožu, ki je prav tako prelep.

Vesel sem, da se je sistem evrolige spremenil in da je na sporedu več tekem. Ljudje želijo gledati obračune med najboljšimi evropskimi klubi. Trdim in prepričan sem, da bo evroliga nekoč, tako kot je v ZDA, zaprta liga. Državna prvenstva se bodo igrala kratek čas, recimo samo dva meseca. S tem bo evroliga prišla blizu ravni lige NBA. Pred zaključnim turnirjem četverice bodo tako klubi odigrali med 50 in 60 tekem, morda pa bi bilo smiselno spremeniti tudi sistem zaključnih bojev, čeprav mi je turnir zaključne četverice izredno pri srcu. Iz izkušenj lahko povem, da Panathinaikosa ne zanimata samo dva obračuna z Olympiacosom, temveč štirje. Zanimajo jih dvoboji z Realom, Barcelono, CSKA... v čim večjem številu. Pravi klubi, ki dobro delajo, bodo obstali in prepričan sem, da ni daleč dan, ko bo v evroligi 32 ekip in ne več 24. Če se to ne bo dogodilo, bo v Evropo slej ko prej prišel komisar lige NBA David Stern in vzel enega, dva ali tri najboljše klube in jih priključil svoji ligi, kar bi bila katastrofa za evropsko košarko.