Srbski strokovnjak Pešić je brez dvoma mojster svojega poklica, izkušnje pa so ga naučile tudi sodelovanja z mediji. Medtem ko je analiziral tekmo, je spoštoval bonton in imel neprestani očesni stik z vsemi novinarji. Govoril je sproščeno, zanimivo, na trenutke celo zabavno. Njegov nastop je izžareval samozavest, kakršno premorejo le največji trenerji. Najbrž si ni težko predstavljati, kako prepričljiv je šele pri delu s košarkarji in kako prepričljiv je moral biti v torek med polčasom, ko je Bayern zaostajal za visokih štirinajst točk in nato vknjižil zanesljivo zmago. Od karizmatičnega starejšega kolega bi se lahko marsikaj naučil ljubljanski trener Aleš Pipan, ki je bil zaradi apatičnega načina vodenja tekme eden osrednjih osmoljencev košarkarskega večera v Stožicah.
Ni se zgodilo prvič, da je Pipan zamočil že dobljeno tekmo, moteča pa je bila tudi njegova predstava kakšnih petnajst minut po porazu, ki je Olimpiji otežil napredovanje v evropskem pokalu. Pipan je na tiskovni konferenci govoril potiho, skorajda sramežljivo. Brezizrazno je zrl v papir s statističnimi podatki pred seboj in oddajal neprijeten občutek. »Ne vem,« je presenetil z uvodnim odgovorom na vprašanje, zakaj v drugem polčasu ni reagiral na očiten padec v igri. Pipan enostavno ni vedel, ker mora, kot je rekel, najprej vse analizirati. Se še kdo čudi, zakaj se je v času nemškega naleta izgubil? Se še kdo čudi, da ni znal potegniti nobene smiselne poteze, da bi predramil svoje varovance in zaustavil tokrat povsem premagljivega tekmeca?
Vsakdanja praksa tudi kaže, da Pipan s težavo prenaša utemeljene kritike in v novinarjih prepogosto vidi svoje nasprotnike. Njegovo jezo so občutili že mnogi, a Pipan bi se moral zavedati, da njegova naloga ni ukvarjanje z mediji, ampak pravilno vodenje Olimpije, s katero v dveh letih še nima vidnejšega uspeha.