Res je. Pred tem sem že vodil člansko reprezentanco Jugoslavije na sredozemskih igrah leta 1983 v Casablanci. Glede na to, da smo zelo uspešno odigrali dodatne kvalifikacije, ki so bile namenjene novonastalim državam, smo imeli vsi tudi visoka pričakovanja. Vendar smo nato zaradi poraza z Belgijo doživeli razočaranje.
Kaj je bilo narobe?Reprezentanca je šla na prvenstvo s prevelikim optimizmom. Ko smo pristali v Berlinu, so igralci na letališču novinarjem odgovarjali, da si želijo osvojiti kolajno. S tem seveda ni nič narobe, saj morajo biti prisotne visoke želje, a realno naši igralci niso imeli potrebnih mednarodnih izkušenj, razen Jureta Zdovca in Teomana Alibegovića, pa še ta ni igral v članski jugoslovanski reprezentanci. Razočaranje je bilo tudi posledica objektivnih okoliščin. Na predzadnji tekmi dodatnih kvalifikacij se je poškodoval Jure Zdovc, tako da zadnjega obračuna s Hrvaško ni igral. Pozneje je sledilo še nekaj manjših poškodb. V tem smislu nam priprave na evropsko prvenstvo niso uspele. Naredili pa smo tudi veliko napako. Reprezentanco smo prijavili na sredozemske igre, namesto da bi takrat sanirali poškodbe in se v miru pripravljali na nastop na prvenstvu stare celine. To je samo poslabšalo izhodišče.
Kakšni pa so bili tedaj pogoji za delo? Tako dobri, kot jih ima reprezentanca danes, zagotovo ne.Prav gotovo ne. Razmere so bile sila skromne. Reprezentančni štab je bil maloštevilen. Na voljo sem imel le enega pomočnika, to je bil Peter Vilfan. Prisotna sta bila še zdravnik in tehnični spremljevalec moštva, žal že pokojni Vojko Herksel. To je bilo to. Prav je, da so danes pogoji boljši, takrat pa smo orali ledino. Košarkarska zveza je tudi strogo spoštovala predpise, ki so velevali, da lahko delegacija šteje 18 oseb. Ni bilo niti pogojev, da bi imeli dodatne osebe. Danes je lahko formalno še sedem oseb na klopi, a takrat so bile razmere drugačne. Je bil pa entuziazem vseh prisotnih velik, kajti pri večini je šlo za prvi nastop na evropskem prvenstvu.
Verjetno pa je k entuziazmu pripomoglo tudi dejstvo, da je Slovenija kot samostojna država zaigrala na prvem EP.Seveda. Prvenstvo je bilo komaj dve leti po osamosvojitvi. Za vsakega člana reprezentance je to pomenilo veliko. Treba je tudi poudariti, da nismo imeli tako širokega nabora igralcev kot danes. Zato je bilo v moštvu veliko mladih. V prvi peterki je na poziciji visokega branilca igral Boris Gorenc, ki je imel tedaj zgolj 19 let. Roman Horvat je igral na krilu in imel 23 let. Od izkušenih igralcev so bili prisotni Jure Zdovc, Teoman Alibegović, Slavko Kotnik, Žarko Đurišić in Jaka Daneu. Seveda ne gre pozabiti niti na Darka Mirta, manj izkušenj pa je imel Primož Bačar, da ne govorim o Boštjanu Lebanu in zlasti Marku Tušku, ki je imel takrat šele 17 let. On je bil dvanajsti igralec reprezentance.
Reprezentanca ima letos veliko priložnost za odmeven uspeh, saj jo čaka prvenstvo pred domačimi navijači. Kakšen rezultat bi vas zadovoljil?Kot trener imam enako filozofijo ne glede na tekmovanje, še zlasti pa na evropskem prvenstvu. Treba je iti od tekme do tekme. Že skupina je na neki način zahtevna, zato je treba resno razmišljati o Češki, ki bo prvi nasprotnik. Mimogrede, Čehi so bili tudi naš prvi nasprotnik v dodatnih kvalifikacijah. Takrat smo s tako filozofijo nanizali devet zaporednih zmag. Tudi sedaj je treba ubrati podoben pristop. Serija zmag v pripravljalnem obdobju je dobrodošla, saj jo bo treba ponoviti na prvenstvu. Slovenija kaže vrhunsko formo in verjamem, da ji jo bo uspelo zadržati na prvenstvu. Z igro, ki jo razvijajo in gojijo, je treba priti do četrtfinala, ki bo ključna tekma. Odločala bo namreč o tem, kdo se bo boril za kolajne. Prav kolajne pa si vsi želimo.
Ponovno pa se je pojavila težava, ki Slovenijo spremlja na vseh velikih tekmovanjih – odpovedi.Seveda je prav, da poudarjamo tiste, ki so prisotni. Toda res tudi tokrat nismo popolni. A to je dejstvo tudi za druge reprezentance. To je lahko še dodatna nevarnost. Nihče ne more izpostaviti izrazitega favorita, saj nihče nima popolnega moštva. Španci, Srbi in praktično vsi drugi pogrešajo vsaj enega zvezdnika. To je lahko na neki način hendikep, lahko pa tudi prednost. Tega se spomnim zlasti s sredozemskih iger leta 1983, ko smo imeli zdesetkano reprezentanco, a sta se znotraj nje ustvarili odlična kemija in boljša kohezivnost med igralci. To lahko v mnogih primerih prinese odmeven rezultat. Primer je Makedonija z evropskega prvenstva v Litvi pred dvema letoma.
Kdo bo po vašem mnenju tisti igralec, ki bo vlečni konj reprezentance?Trenutno je najbolj vroč in igralec z najvišjim ugledom Goran Dragić. Ob njem bo zelo pomemben Boštjan Nachbar. Ima ogromno izkušenj in igra v vrhunski formi. Ne gre pozabiti niti na visoke igralce. Od Mirze Begića in Gašperja Vidmarja si obetam veliko. Pa tudi mladci dajejo ogromno energije in doprinosa. Zoran Dragić, Edo Murič in Jaka Blažič so vsi po vrsti sila neugodni igralci. Veliko izkušenj bo prispeval Jaka Lakovič. Tudi novinec v reprezentanci Jure Balažič bo dodal svoj delež.
