»Napad je najboljša obramba,« se glasi stari pregovor. In v tem se menda še najbolj razlikuje videnje nas laikov od košarkarskih strokovnjakov. Da mi vidimo koše, oni pa predvsem obrambo. Sploh v Sloveniji, kjer je košarka enaka obramboslovju. Na neki način podobna tudi nekdanjemu predmetu samoupravljanje s temelji marksizma. Tudi tam so bili odgovori na vprašanja predvidljivo pričakovani. Natančno si vedel, kaj reči, da boš izvlekel pozitivno oceno. Nekaj o krivičnosti pač. Podobno predvidljivi so košarkarski strokovnjaki. Njihov odgovor na vse je obramba. Gospod Horvat je zadnjič v prenosu tekme slovenske reprezentance, ko je šlo našim vse v koš, recimo navrgel, da bi bilo boljše, če bi to koncentracijo porabili v obrambi. Enako gospoda Trifunović v studiu in Nachbar kot sokomentator. Takoj ko si kak prostodušnež privošči omeniti napad in dajanje košev, že mu gre predstavnik slovenske košarkarske srenje preusmerjati zablodele in laično nestrokovno misli na obrambo.
Kar na trenutke zveni že kar manično, kot da bi bilo omenjanje napada tabu, zaradi katerega dobiš črno piko. Zagotovo je branjenje enakovreden moment vsake igre, vendar pa se ne morem znebiti vtisa, da strokovnjaki to obrambo tako zelo poudarjajo tudi zato, ker s tem pihajo v svoj rog. Dober napad in koš se po navadi pripišeta igralcu oziroma igralcem, medtem ko naj bi za obrambo stal strateg, general, torej trener, obramboslovec.
