Neobetavno

Povsem zasluženo, a veliko težje od pričakovanj so košarkarji Krke petič zapored osvojili naslov državnega prvaka. Novomeščani lahko s kakovostnim delom in finančno disciplino še naprej predstavljajo zgled drugim slovenskim klubom, a ker večjih ambicij od naslova državnega prvaka ne premorejo, tudi v dolenjskem klubu stagnirajo. Na splošno je bila kakovostna raven igre v finalni seriji nizka, kar je skrb zbujajoče, tako kot stanje v drugih klubih v ligi Telemach. Zlatorog, nekdanji evroligaš, je zapadel v amaterizem, kar se dogaja tudi pri Heliosu, ki v prihodnjih letih sicer cilja na povratek v ligo ABA, a so to verjetno zgolj pobožne želje. Ob vse manjšem finančnem vložku sponzorjev pada tudi kakovost dela z mladimi, kar bodo v prihodnje občutili tako vodilna slovenska kluba kot tudi državna reprezentanca, ki že sedaj nima veliko izbire na mestu centra, krila in organizatorja igre.

Olimpija je pred začetkom letošnje sezone sicer naznanjala, da želi prekiniti vladavino Krke v slovenskem prostoru, a se ji je zgodba hitro začela podirati kot hišica iz kart. Ko je bilo jasno, da je sezona v veliki meri zavožena, bi morali Ljubljančani v ogenj poslati mlade Luko Rupnika, Paola Marinellija in Jako Brodnika. A je omenjena trojica skoraj celotno sezono pobirala drobtinice, zato je jasno, da v finalu ni mogla dati tistega, kar bi lahko, če bi skozi sezono dobivala vsaj skromno minutažo. Tako je na testu pogrnil tudi trener Aleš Pipan, ki velja kot tisti, ki rad v ogenj poriva golobrade mladeniče, a je pri Olimpiji podlegel pritisku rezultatov. Na koncu je štiriinpetdesetletni Celjan ostal brez enega in drugega, zato je njegovo nadaljnje sodelovanje z Ljubljančani pod velikim vprašajem. Ker bo proračun kluba v prihodnji sezoni še nižji in bo poudarek na mladih, bodo vodilni o naslednji trenerski potezi morali dvakrat premisliti, saj lahko mladi napredujejo le s kakovostnim delom in minutami na parketu.

S potiskanjem mladih v ospredje se ni izkazal niti Aleksandar Džikić, ki je sicer med sezono ponujal nekaj priložnosti Tomažu Bolčini in Erjonu Kastratiju, a ju ob koncu sezone povsem zamrznil na klopi za rezervne igralce. Čeprav odločitev srbskega trenerja čudi, je po osvojenem naslovu državnega prvaka naznanil, da na omenjena igralca v prihodnji sezoni močno računa. Ne pa na Marka Pajića, v katerega je zelo hitro zaupanje izgubil. Tako je od mladih redno minutažo dobival le Matej Rojc, ki pa zaradi slabega meta in posledično premajhne nevarnosti za nasprotnikove obrambe ni igralec, ki bi lahko predstavljal perspektivo za reprezentanco.

Prihodnost slovenske klubske košarke je tako videti sila neobetavna. Krka in Olimpija se bosta sicer podali v lov za posebnim povabilom za evropski pokal, a veliko možnosti nimata. Ker Uleb pri podeljevanju ne gleda na rezultatske dosežke, temveč predvsem na pogoje, ki jih klub ponuja, in ugled, ki ga uživa v Evropi, so v prednosti Ljubljančani. Prav občutek ogroženosti z vseh strani in porazen odnos do medijev je stvar, ki jo morajo pri Krki nujno popraviti, če želijo računati na mesta v evropskem pokalu. Daleč so časi, ko so o ugledu odločali zgolj rezultati na parketu. Tega bi se morali Novomeščani zavedati in na tem področju precej zavihati rokave. Ne pa, da raje čas porabljajo za napadanje medijev in novinarjev na spletnih socialnih omrežjih, kar jim zagotovo ne more biti v ponos.