Čeprav je bila za njim debela ura medijskih obveznosti, ki jih ob robu svojega košarkarskega kampa v Laškem opravi vsako leto, si je Goran Dragić, kapetan slovenske košarkarske reprezentance v času, ko je ta z naslovom evropskega prvaka leta 2017 dosegla največji uspeh slovenskega kolektivnega športa v zgodovini, z veseljem vzel še slabo uro posebej za bralke in bralce Nedeljskega dnevnika. Odgovoril je tudi na vprašanja, ki niso toliko povezana z aktualnim trenutkom, ko je za njim uspešno pozdravljena poškodba kolena in v katerem je drugič in tokrat zadnjič zaprl vrata uspešne reprezentančne kariere. Pri 37 letih in po kar 15 sezonah pod obroči najmočnejše lige na svetu NBA se počasi spogleduje tudi s koncem klubske kariere.

Diktafon, na katerega snemava tale intervju, bo čez nekaj mesecev v uporabi že 18 let. Vas zanima, kako to vem?

Seveda, povejte!

Prvič sem ga uporabil oktobra 2005, ko sva, kajpada v Kosezah, opravila intervju za nekdanjo Dnevnikovo prilogo Time out, ko se je po prestopu iz Ilirije začenjala vaša druga sezona v dresu Slovana. Nikakor vas še ne želimo pošiljati v pokoj, a hočeš nočeš po 22 letih v članski košarki o njem zagotovo že razmišljate tudi sami.

Razmišljam, logično. V tem trenutku se sicer vidim v vlogi aktivnega košarkarja še eno sezono, kaj več pa težko, jasno je, da se moja kariera nezadržno bliža koncu. Veste, kako je – vsako leto malo po malo izgubljaš iskrico, željo za trening, pri sebi začenjaš čutiti, da to ni več to, da se bliža konec.

Pa vas je po skoraj četrt stoletja skorajda vsakodnevne rutine kaj strah življenja brez treningov in tekem ali se boste znali zaposliti?

Nikakor, strah me nikdar ni bilo ničesar, veselim se novih izzivov, tega, kar bo prineslo življenje po aktivnem igranju košarke. Je pa res, da bom ostal brez rutine, brez jasnega urnika, ki je vseskozi krojil moje življenje. Zdaj si bom moral nenadoma urnik določiti sam. A tudi to je za nekaj dobro, ko bo kariere dokončno konec, si bom končno lahko urnik določil po svojih željah. Se bo pa na vse skupaj treba privaditi. Predvsem si želim ostati športno aktiven, že zdaj pa vem, da mi bo primanjkovalo adrenalina, ki ga zdaj dobim na igrišču, in to bom moral nadomestiti na drugačne načine.

Že imate kakšno idejo, kaj bi radi počeli v košarkarskem pokoju? Se vidite stran od košarke ali bi se v njej udejstvovali v kakšni drugi vlogi?

Ne, zagotovo si želim ostati v košarki, le da pač na drugačne načine. Rad bi morda deloval v ustroju kakšnega kluba. Kaj natanko bi delal, v tem trenutku težko rečem, bomo videli, kam me bo zanesla pot, zagotovo pa bom nadaljeval delo z mladimi. Naš kamp se je zelo razvil in to me blazno veseli. Košarke se v vsakem primeru niti slučajno nisem nasitil in v njej želim ostati.

Bo to v Sloveniji, ZDA ali nemara kje drugje?

Zagotovo bom ostal v ligi NBA, v ZDA. Tam živita moja otroka in kjer bosta onadva, bom tudi sam. Obenem si želim, če bom deloval v košarki, to početi na najvišji možni ravni, to pa je seveda liga NBA. Ta liga je res nekaj fenomenalnega, neverjetno je, kako zelo se razvija vsako leto posebej in priložnosti znotraj lige in klubov je res veliko.

Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika

Tudi vplivneži niso brez nadzora

Še več zanimivih člankov – denimo o svetu spletnih vplivnežev, ki ima tako lepo kot nekoliko manj lepo plat, o smehu s Francem Pestotnikom – Podokničarjem, o tem, kaj je po novem prepovedano v tujih turistični središčih, zakaj je dobro, da že pred odhodom v tujino pomislimo na sklenitev ustreznega zavarovanja za zdravstvene storitve v tujini, o neurju, ki je znova pustošilo v bolnici Franja, zagatah pri sestavljanju novega državnega proračuna, o najstarejši slovenski planinski obhodnici od Maribora do Debelega rtiča, kaj vse nam je v pogovoru zaupal legendarni glasbenik Janez Bončina - Benč … pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.