Če bi vprašali košarkarske trenerje, zaradi česa najpogosteje ne spijo, bi večina verjetno odgovorila, da zaradi tekem, ki jih izgubijo s slabim izvajanjem prostih metov. Na pogled je vse enostavno. Košarkar je od obroča oddaljen 4,57 metra in je neoviran. Točka bi morala biti samoumevna. A vendarle ni. Natančno izvajanje prostih metov postaja izgubljena umetnost. V s statistiko nasičeni ligi NBA so prišli do spoznanja, da se odstotek zadetih prostih metov na sezono v zadnjih 50 letih tako rekoč ni spremenil. Vsako sezono se ustavi okoli številke 75, kaj drugače pa ni niti v evropskih tekmovanjih. Možnosti za napredek je torej ogromno, a vendarle do tega ne pride.
»Prosti met zahteva paradigmatično prilagoditev. Igralec teče gor in dol po igrišču, gara v napadu in obrambi, nato pa pride do prekrška. Igra se popolnoma spremeni in v tistem trenutku košarka postane individualni šport. Izvajalec prostega meta je nenadoma v središču pozornosti, vanj pa so uprte vse oči v dvorani. Na njegovih ramenih je velik trenuten pritisk. Bolj kot gre tekma proti koncu in bolj kot je izid izenačen, večji je. Misli je težko nadzorovati in kar nenadoma začnejo bežati k negativnim stvarem. Lahek met s 4,57 metra nenadoma postane emotivno, psihično in mentalno zahteven,« je v knjigi The paradox of the free throw (Paradoks prostega meta, op. p.) zapisal dr. Jim Poteet, velikan ameriške košarke. Za dobro izvajanje mora biti košarkar tako tehnično podkovan kot psihično stabilen. Toda ali to za profesionalca, ki večino časa preživi na igrišču z žogo v rokah in je za to plačan veliko bolje kot navadni smrtniki, ni samoumevno?
Ponavljanje da avtomatizem
Med tistimi, ki ob ogledu košarkarskih tekem velikokrat kritizirajo izvajanje prostih metov, je legenda slovenske košarke Dušan Hauptman. V karieri je bil v tem elementu košarkarske igre izredno učinkovit, kar pa ni prišlo samo po sebi. »Dobro smo se zavedali, kako pomemben je prosti met. S soigralci smo zato po treningih prirejali razna tekmovanja in smo v dvorani ostajali še dolgo, da smo pilili ta element. Ponavljanje ti namreč da neki avtomatizem. Trdim, da preciznost ni priučena, temveč naučena. Ko jo enkrat dobiš, je ne izgubiš več.« Legendarna Olimpijina desetica tako še dandanes brez večjih težav zadane dvajset ali trideset prostih metov zaporedoma. »Svoje mora pri tem narediti strokovni kader. Mi smo imeli Zmaga Sagadina, ki je temu elementu posvetil ogromno časa, zato smo po večini vsi dobro izvajali proste mete. Tu je bil izjema Vitalij Nosov, ki se je trudil, ampak fant enostavno ni bil talent za proste mete, čeprav jim je posvečal ogromno časa in so se z njim ukvarjali razni trenerji. Ni dovolj, da igralcu rečeš, naj vrže dvajset, trideset, sto metov. Moraš ga opazovati, ali meče pravilno in vedno enako, ali je osredotočen, kam gleda, ko žoga zapusti njegovo dlan..., in ga popravljati. To manjka današnji generaciji trenerjev.«
Prav v omenjenem elementu košarkarske igre Hauptman vidi ogromno rezerv, zato je prepričan, da bi mu morala stroka posvečati več časa. »Prosti met je v košarki podarjena točka, ker ni obrambe. V mojih časih smo se zelo obremenjevali, če smo imeli kakšno tekmo slab odstotek. Vsaka točka je bila pomembna, če ne drugače, zaradi osebne statistike. Napol v šali, napol zares pogosto rečem, da bi igralce motiviral z nagradami oziroma kaznimi. Če profesionalni igralec ne zadane toliko ali toliko prostih metov, je to nedopustno.« In zakaj profesionalni košarkarji prostega meta z oddaljenosti 4,57 metra od obroča ne zadevajo tako pogosto, kot bi se od njih pričakovalo? Hauptman našteje najpomembnejše dejavnike. »Temu elementu košarke se namenja premalo pozornosti, predvsem pravilni izvedbi. Sicer ta še ne zagotavlja, da bo šla žoga avtomatsko v koš, stojim pa za tem, da se tako zagotovo izboljša odstotek zadetih metov. Teoretično je to težko povedati. Začne se pri petah in konča pri izmetu. Enostavno mora trener imeti dovolj znanja, da lahko posameznika popravlja. Zagotovo pa je potem tu pomembna še psihična priprava vsakega posameznika, kar se morda tudi zanemarja. Predvsem mlajši igralci, ki so na začetku kariere, se morajo o tem pogovarjati s strokovnjakom. Odstotek je odvisen tudi od pomembnosti posamezne tekme in v katerem delu ga košarkar izvaja. Torej ali gre za odločilen met ali gre za prosti met na začetku tekme, ko še ni dobro ogret. Človek bi pričakoval, da bi morali igralci na začetku tekme, ne glede na to, ali je pomembna ali ne, dobro izvajati proste mete, saj so spočiti in niso pod pritiskom. A pogosto ni tako.«
Premalo kontinuiranosti
Športni psiholog Aleš Vičič, ki je od leta 1998 do 2006 sodeloval z Unionom Olimpijo, kasneje pa še nekajkrat v krajših epizodah, se s Hauptmanom strinja v tezi, da ima pri prostem metu velik pomen psihična priprava. Kot ga ima na primer pri servisu pri tenisu in odbojki ali streljanju s puško, kjer gre za gibe, ki so enostavni, zgodaj naučeni in dobro utrjeni. Jih pa morajo igralci vsakič do potankosti natančno izvajati, če želijo biti uspešni. A je to skoraj nemogoče. »Ljudje smo tako programirani, da tudi če neko stvar ogromno treniramo in vadimo, ne moremo biti vedno natančni. Napaka bo vedno prisotna, kar nam dokazujejo najboljši posamezniki v športu. Ker gre za fino motoriko in mikrogibe, lahko že malenkost povzroči napako. Malo popuščanja v koncentraciji, kanček padca motivacije ali malo strahu ali stresa povzroči minimalne spremembe v izvedbi natančnih gibov,« razlaga Aleš Vičič, ki poudarja, da je treba za večjo natančnost s črte prostih metov v prvi vrsti bolj zbrano trenirati ter trenirati pod stresnimi okoliščinami. Vsekakor pa mora posameznik nameniti več časa in prostora tudi resnemu delu pri psihološki pripravi. »V našem športu na splošno se še vedno trenerji in športniki tega lotevajo premalo kontinuirano,« je kritičen Vičič, ki metode psihološkega dela s košarkarji za boljše izvajanje prostih metov razdeli v tri sklope.
Sprva je treba opraviti dobro analizo in ugotoviti, zakaj določen košarkar slabo izvaja proste mete. »Ali gre za razliko med treningi in tekmami, ali gre samo za specifične tekme, ali tudi na treningih slabo meče. Treba je ugotoviti, kje konkretno je težava.« V drugem sklopu metod gre za učenje mentalnih oziroma psiholoških tehnik za izboljšanje koncentracije in kontrole stresa. Košarkar se mora naučiti tehnike sproščanja (različni vdihi in izdihi, mišična relaksacija, miselna relaksacija...), tehnike predstavljanja (močna zbranost na določene točke giba, da stresni faktorji ne pridejo do izraza) in kontrole misli (zavedanje negativnih misli, ki jih mora dati na stran). »Vse to poskušamo zapakirati v prednastopno rutino, ki jo gledalci od zunaj opazijo tako, da igralec na primer trikrat žogo odbije od tal, se skloni v kolenih in pogleda proti košu. Športni psihologi pa poskušamo ustvariti notranjo rutino, kjer omenjene mentalne tehnike vtkemo v smiselno zaporedje, da bo košarkar ne le fizično, temveč tudi mentalno pred prostim metom naredil vedno iste stvari.« V tretjem sklopu psihološke priprave poskušajo športni psihologi odstraniti vzroke stresa. S pogovorom poskušajo razbremeniti športnika in mu spremeniti pogled in razmišljanje na določene obremenjujoče stvari. »Vprašamo ga, zakaj prihaja do stresa in kaj ga obremenjuje. Negativno mišljenje poskušamo prek pogovora spremeniti in mu dati drugačen pogled na stvari, da se začne z njimi postopoma manj obremenjevati. Najpogostejše so na primer skrbi v povezavi z gledalci, javnostjo, ljudmi na forumih, bližnjimi.«