Napetost in skrb, ki ju je bilo mogoče čutiti pred začetkom svetovnega prvenstva, sta izginila v trenutku, ko so slovenski košarkarji prvič stopili na parket Gran Canaria Arene, da bi odigrali tekmo proti Avstraliji. Kenguruji so lahko v triglavčkih videli vso resnost sveta, na obrazih osredotočenost, ki jo je že na ogrevanju odseval predvsem Goran Dragić. Potem so občutili še, kaj se zgodi, če se slovenski fantje strgajo z verige. Zdelo se je, da se je zgodilo ravno to v prvi četrtini.
Na krilih starejšega Dragića so polnili koš in prišli do zanesljive prednosti, ki je niso več izpustili iz rok. Čeprav razlika ni bila tako visoka, da je Avstralci ne bi mogli ujeti, se je zdelo, da bi lahko igrali še tri dni, pa košarkarji z dežele tam spodaj ne bi zmagali. Slovenija je zanesljivo vodila vso tekmo, bila bojevita v obrambi in natančna v napadu, met za tri točke je tekel kot namazan stroj, Goran Dragić pa se je predstavil v svojem NBA slogu. Prodiral je pod koš, zadeval za dve in tri točke, dosegel 21 točk, bil poleg Alena Omića s sedmimi skoki najboljši skakalec pri Sloveniji, s štirimi podajami najboljši asistent, ob tem pa je še razigraval soigralce.
Slednje je po tekmi pohvalil. Kaj jih ne bi, ko pa so prikazali najboljšo igro, odkar so začeli priprave na svetovno prvenstvo. Prvič so dobili tudi skok, in to proti avstralskim hrustom, ki niso prav nič nežni, ampak znajo močno udariti po tekmečevih rokah. Razveseljivo je, da je Slovenija prevladovala tudi, ko je bil Dragić zaradi težav z osebnimi napakami na klopi. V tem obdobju se je prednost celo povečevala. Le ob koncu tekme je bilo nekaj negotovosti, ko so Avstralci poskušali na silo ujeti priključek, a so bili od uspeha dlje, kot se je morda zdelo. Čeprav jim je Aron Baynes nasul 21 točk, so dobro delo opravili tudi centri, ki so doslej povzročali največ skrbi, tja, kamor spada, pa se je vrnil Jaka Blažič. Potem ko je imel na pripravah ogromno težav in se je nekaj časa celo boril za mesto med dvanajsterico, mu je selektor Jure Zdovc nekoliko presenetljivo ponudil priložnost, ki jo je Radovljičan izkoristil.
Kapetan je na igrišču prebil 27 minut, zato se je lahko tudi nekoliko odpočil, kajti ni še najbolje pripravljen. Medtem ko je hvalil soigralce, je še vedno samokritičen. »Še vedno dvomim o svoji formi. Prvo četrtino sem proti Avstraliji odigral super, potem pa padel na fizičnem področju. V tem pogledu še nisem dobro pripravljen. Zmanjkalo me je v tretji in četrti četrtini. Če si fizično dobro pripravljen, si lažje narediš prostor za met,« je dejal Goran Dragić. Dodal je, da pred začetkom ni bil živčen, se je pa spraševal, kaj bo, če Slovenija ne zmaga. Bil je nasmejan, o sistemu igre pa je dejal: »Nikoli nisem rekel, da dvomim o sistemu. Drugače je le to, da smo lani več tekli v protinapad. Veliko igramo pick 'n rolla, kar mi odgovarja. Imeli smo veliko protinapadov, a tudi zgrešili precej polaganj.«
Zadovoljstva ni skrival niti Jure Zdovc: »Fantje so stopili skupaj, niso popuščali tudi, ko nam je šlo za nohte, zato je to njihova zmaga.« Na tiskovni konferenci je rekel, da je prepričan, da bo Slovenija na tem prvenstvu igrala proti ZDA. Toda kdaj? V osmini finala, kot kaže, zagotovo ne. »Upam, da v polfinalu,« se je nasmehnil ambiciozni strokovnjak, ki se je bal včerajšnje tekme z Mehiko.
Toda bojazen je bila odveč. Slovenija je znova odlično začela, le da tokrat ni bil najboljši Goran Dragić, ampak Zoran Dragić, v tandemu pa sta bila neustavljiva. Zoranu je uspela popolna tekma. Zdovc je dejal, da kaj takšnega morda še ni videl. Mlajši Dragić je dosegel 22 točk ob stoodstotnem metu (4-4 za dve, 4-4 za tri in 2-2 pri prostih metih).
»Zoran je včasih še preveč ambiciozen. Kar iskri se iz njega. Včasih gre ta energija v nepravo smer, ker je je preveč. Tokrat je igral fantastično. Ne vem, če sem že kdaj kaj takšnega videl. Skozi obrambo je rasel v napadu. Postavili smo ga na organizatorja igre, zato je lahko še hitreje stekel v protinapad. Fascinantno je bilo, da je po polurnem sedenju na klopi v drugem polčasu nadaljeval v istem slogu, kot je začel tekmo. To je izredno težko. Upam, da bo imel še kakšno tako tekmo. Potem bo lahko biti trener,« je Zdovc hvalil igralca tekme in pojasnil, da se je preizkušnje z Mehiko bal, ker: »Imajo višino, so fizično močni in imajo dobro zapolnjene vse položaje. Ne nazadnje so zmagali na ameriškem prvenstvu. Pričakoval sem precej težje delo.«
Reprezentanti in trenerski štab so našli tisti klik, ki so ga tako vneto iskali. Zdaj so v položaju, ko lahko napadejo prvo mesto v skupini, morda pa bo treba tudi preračunavati glede na razplet v skupini C. Če bodo tako nadaljevali, potem se lahko zgodi, da pridevnik junaki ne bo več le umetna tvorba v marketinški namen, ampak bi lahko postal pristen.