»Skupina neobetavnežev in Gogi.« Nekako tako se je napol v šali napol zares glasil eden od stavkov, ki je iz ust trenerja Spasoja Todorovića pred leti pogosto odmeval po garderobi, hodnikih in dvorani na Vodnikovi 155. Takrat si Goran Dragić z vrstniki na Iliriji seveda še niti v najbolj divjih sanjah ni predstavljal, kje bo pristal čez dobrih deset let, a stroka v njegovem matičnem klubu je imela občutek, da gre za posebnega dečka.
Kasneje so to dojeli tudi veljaki pri Košarkarski zvezi Slovenije, ki ga sprva samo zato, ker je prihajal iz relativno majhne košarkarske sredine, ni uvrščala v mlajše reprezentančne selekcije. Ko ga enkrat je, je Dragić v hipu zacvetel. Kar je sprva opravljal zgolj za zabavo in druženje s prijatelji, mu danes omogoča, da je eden največjih športnih zvezdnikov na svetu in tudi ambasador slovenske države. Na Dnevniku smo se o tem lahko prepričali na lastne oči, ko smo ga obiskali v Phoenixu.
Da ne bo pomote, ljudje v Združenih državah Amerike še vedno po večini niti približno ne vedo, kje se Slovenija nahaja. »Od kod pa prihajate?« je bilo najpogostejše vprašanje, ki smo ga slišali, ko smo v trgovini ali restavraciji plačevali račune. Po odgovoru je največkrat sledil presenečen vzdih. Iz radovednosti smo povprašali, ali morda vedo, kje to je, a bolj ali manj naleteli na isti odgovor: »Niti približno.« Razen v primerih, ko je šlo za ljubitelje športa, natančneje košarke. »Domovina Gorana Dragića, kajneda?« je izstrelil eden od takšnih. Slovenski reprezentant v glavnem mestu Arizone zares uživa status zvezdnika. V okolici dvorane US Airways Center visijo plakati z njegovimi portreti, ljudje ga ustavljajo in se želijo slikati z njim ter pridobiti njegov podpis ali z njim celo spregovoriti kakšno besedo, stalno pa ga oblegajo tudi predstavniki sedme sile.
Prostega časa nima skoraj nič
Še posebej zanimiv prizor je mogoče uzreti na domačih tekmah. Igralci pri Phoenix Suns morajo priti v dvorano natanko tri ure in petnajst minut pred začetkom obračuna, če zamudijo, pa so nemudoma finančno kaznovani po klubskem pravilniku. Za to obstaja dober razlog, saj v tem času po potrebi obiščejo fizioterapevta, opravijo dve ogrevanji in okoli 75 minut pred začetkom dvoboja pojejo tudi lažji obrok. V času prvega ogrevanja igralci iz različnih položajev zgolj mečejo na koš, da dobijo pravi občutek, medtem ko tisti, ki dobivajo manj igralnega časa, opravljajo intenzivnejše vaje. Ob odhodu s parketa v slačilnico glavne zvezdnike ustavijo navijači, najbolj oblegan od vseh pa je ravno Dragić, ki obveznosti do njih opravi z nasmeškom na obrazu. Tako se kar naenkrat okoli njega zbere ogromna gruča ljudi, brez posredovanja varnostnikov, ki navdušencem po nekaj minutah sicer prijazno razložijo, da je vsega dovolj, pa smo dobili občutek, da se do začetka obračuna ne bi uspel vrniti v garderobo. Nad 27-letnim Ljubljančanom so navdušeni tudi otroci. Dragiću je tako med drugim pred obračunom proti New York Knicks v objem skočila štiriletna deklica, ki jo slovenski reprezentant že dobro pozna, nekaj besed pa je izmenjal tudi s ponosnima staršema. Oče nam je z nasmeškom do ušes hitel pojasnjevati: »Besede ne morejo opisati, kako ga imamo radi. Vzeli smo ga za svojega.« Svoje je dodala tudi mama in nas vse skupaj spotoma še povabila na hčerkino rojstnodnevno zabavo. Da, tako odprti so Američani. »Veste, Goran ima zlato srce. Vsega tega mu ne bi bilo treba početi. A on vsakemu nameni čas, nasmešek, lepo besedo. Verjetno se še kako zaveda, koliko nam to pomeni.«
Da košarkarji v ligi NBA nimajo veliko prostega časa, ni nikakršna skrivnost, a to postane še toliko bolj izrazito, ko stvari vidiš z lastnimi očmi. Dragić tako na dan domače tekme po zgodnem bujenju nemudoma odide na trening, kjer je v ospredju analiza nasprotnika, po prihodu domov pa poje kosilo, leže k počitku in že sledi zgodnji odhod na tekmo, ki je v Phoenixu po večini ob sedmi uri zvečer, razen ob nedeljah ob šestih. Če njegova ekipa gostuje, ima dan pred obračunom jutranji trening, po koncu pa let v eno izmed mest. Če Phoenix gostuje zgolj na eni tekmi, sledi prihod domov sredi noči, v nasprotnem primeru pot v drugo mesto. Tudi ko na sporedu ni dvobojev, Dragić dopoldneve preživi na treningih in se domov vrne zgodaj popoldne, pogosto pa ga kasneje čakajo še obveznosti do sponzorjev, navijačev, imetnikov sezonskih kart, novinarjev... Prostih dni je malo, najraje pa jih preživi v družbi sina Matea in žene Maje.
Trener Hornacek v Dragiću vidi sebe
Obračuni v ligi NBA so svojevrsten dogodek. Pravzaprav kar nekakšen šov, saj raznoraznih animacij za gledalce med minutami odmora in premori med četrtinami ne manjka, zato se dogajanje nikoli pretirano ne vleče. Vzdušje v dvorani US Airways Center je bilo na tekmah proti New York Knicks, Los Angeles Clippers in Oklahoma City Thunder presenetljivo dobro, a znajo domačini in igralci povedati, da je tako, ker ima moštvo dobro sezono in je na zadnjih dvobojih lovilo mesto v končnici.
Tudi med samo igro so opazne precejšnje razlike med evropsko in košarko v ligi NBA. Klop za rezervne igralce tako ob vsakem košu soigralca skače, trenerji pa večinoma precej bolj mirno spremljajo dogajanje na parketu. Vsaj kar zadeva odnos do igralcev, saj pretiranih povišanih tonov ni zaznati. Od daleč je opazno, da sta poseben odnos razvila trener Phoenixa Jeff Hornacek in Dragić. Nekdaj odličen košarkar in dvakratni udeleženec finala lige NBA z Utah Jazz slovenskega košarkarja pogosto pokliče k sebi, kjer se znata tudi pošaliti, veliko pa komunicirata tudi med igro. »Kot igralec je letos dorasel. Met je izdelal do potankosti, zato je lahko naredil korak naprej v svoji igri. V preteklosti je bil odličen pri prodorih, a so se mu igralci začeli odmikati in mu dovolili, da je metal. Ne rečem, da je imel slab met, a sedaj je 41 odstotno uspešen izza črte za tri točke, zato se nasprotniki pred tekmo obremenjujejo z vprašanjem, kako ga sploh ustaviti. To naredi igralca posebnega. To je Goran. Lahko prodira ali zadeva mete od daleč, kar predstavlja nočno moro za nasprotnika,« je za Dnevnik pohvale na račun slovenskega reprezentanta stresal Jeff Hornacek.
Poseben odnos se je med njima razvil tudi zaradi dejstva, da Hornacek v Dragiću vidi sebe, zato smo ga povprašali, kaj natančno misli z besedami, ki jih v intervjujih pogosto ponavlja. »Podobna sva v velikosti. Razume košarkarsko igro, poleg tega pa vsak večer iztisne iz sebe maksimum. Zase sem vedno imel občutek, da sem na vsaki tekmi naredil vse, kar je bilo v moji moči, da je moje moštvo zmagalo. Ima podobno dober met, kot sem ga imel sam, s tem da je neprimerno boljši v prodorih. Je kompleten igralec.« Ko smo želeli izvedeti, kje Hornacek vidi največ prostora za njegov napredek, je mimo ravno prikorakal Dragić, zato je trener Phoenixa še nekoliko bolj naglas dejal: »Na igrišču mora biti bolj glasen.« »Nikoli nisem bil igralec, ki rad pretirano govori,« mu je odgovoril Gogi, a mu Hornacek ni ostal dolžan: »S sodniki pa zelo rad razpravljaš (Dragić je ravno na prejšnji tekmi s Portlandom prejel tehnično napako zaradi ugovarjanja sodniku, op. p.).« Sledil je glasen smeh z obeh strani, kar še dodatno priča o posebnem odnosu, ki se je razvil med glavnima akterjema Phoenixa v letošnji sezoni. »To je stvar, ki mu bo znova omogočila, da naredi preskok v kakovosti. Da bo na igrišču vodja v pravem pomenu besede. Ne le z igro, temveč tudi verbalno, da bo usmerjal soigralce,« je misel sklenil Hornacek.
Nemogoče, da ga ne bi imel rad
Poleg trenerskega štaba in navijačev imajo Dragića v Phoenixu izredno radi tudi novinarji. Ne samo zaradi tega, ker je prva violina moštva, temveč tudi zato, ker je vedno ustrežljiv in prijazen. Tako se po tekmah v garderobi pogosto najprej naredi krog okoli številke 1 Sunsov, šele nato pa pridejo na vrsto ostali igralci. »Ljudje, ki so ga spremljali površno, verjetno niso verjeli, da se bo kdaj razvil v takšnega košarkarja. Navijači v Phoenixu se s tem pravzaprav niso veliko ukvarjali, saj smo takrat imeli Steva Nasha. Bolj smo bili obremenjeni s tem, da za Nasha nikoli nismo imeli prave zamenjave. Kadar koli je odšel na klop za rezervne igralce, je nasprotnik hitro naredil razliko. Zaradi tega smo Gorana začeli ceniti, saj je moštvo z njim na parketu včasih delovalo celo bolje kot z Nashem. Tista tretja tekma v končnici proti San Antoniu leta 2010, ko je dosegel 26 točk, je dokončno pokazala, da je Dragić iz pravega testa in morda celo predober, da bi bil le zamenjava nekomu drugemu,« nam je dejal Matt Petersen, klubski novinar, ki je Dragića spremljal od prvega dne v Phoenixu. Da je prišel do statusa, ko večina navijačev v dvorani nosi njegov dres, primerki z rokavi, kar je novost v letošnji sezoni lige NBA, pa so celo razprodani, Petersen vidi v dveh ključnih stvareh. »Njegove šibkosti so postale njegovo orožje. Iz košarkarskega stališča je to zagotovo met. Pri prodorih je bil vedno dober, toda ne pri metu. Čustveno smo vsi vedeli, da je dober človek. Toda ob tem smo si želeli, da bi bil tudi samozavesten. Velikokrat je potreboval pogovore s trenerskim štabom, da so mu povrnili samozaupanje. Ko je enkrat ujel ritem in začel konstantno prikazovati dobre predstave, je njegova samozavest tako zrasla, da se sedaj lahko enakovredno kosa z igralci, kot sta recimo Chris Paul in Stephen Curry.«
Ko je beseda nanesla na priljubljenost Dragića v Phoenixu, je imel Petersen znova nemudoma pripravljen odgovor. Pravi, da so zato zaslužni tako njegove igre kot karakter. »Vsi smo govorili, da imamo v moštvu veliko dobrih ljudi po človeški plati, a smo se hkrati spraševali, ali bo kdo od njih prevzel vodilno vlogo in klub popeljal do dobrega rezultata. Tako on kot Eric Bledsoe sta to letos naredila. Po drugi strani o njem na plan prihajajo same pozitivne zgodbe. Od tega, da je bil zvezda Eurobasketa, do tega, da je dobil sina in da je s svojimi rokami gradil hišo v domovini. Kako kot navijač ne boš oboževal igralca, ki ne čaka, da se mu dogodijo dobre stvari, ampak dela dobre stvari. Nemogoče je, da ga ne bi imel rad.«
