Takrat je namreč pri nas potekal celoten turnir najboljših evropskih reprezentanc, leta 2029 pa bodo ljubljanske Stožice gostile »le« eno od štirih skupin, medtem ko bodo zaključni boji v Madridu v Španiji. Pa vendar je to za slovensko košarko velika stvar in hkrati obveza, da znova poskusi poseči po sanjah, kot je leta 2017 pod vodstvom selektorja Igorja Kokoškova in kapetana Gorana Dragića spisala zlato pravljico in prišla do naslova evropskega prvaka.
Da bo Slovenija na »domačem« evropskem prvenstvu leta 2029 resnično lahko napadala odličje, bo potrebnega veliko trdega in vizionarskega dela v pisarnah Košarkarske zveze Slovenije (KZS). V trenutku, ko je Slovenija prejela organizacijo ene od skupin, je moral steči projekt 2029 z jasno zastavljenimi cilji in smernicami. Kot je denimo pred evropskim prvenstvom 2013, ko je takratna garnitura na selektorsko mesto postavila prekaljenega strokovnjaka Božidarja Maljkovića. Ta sicer Slovenije ni popeljal do tako želenega odličja, je pa zato v reprezentanco porinil Zorana Dragića, Eda Murića in Jako Blažiča, ki so bili nato več kot desetletje stebri izbrane vrste. Tudi misija evropski prvaki na prvenstvu stare celine 2017 se ni zgodila slučajno. Takratni generalni sekretar KZS Radoslav Nesterović je namreč dobro vedel, zakaj je na selektorsko mesto postavil Igorja Kokoškova. Ta je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo leta 2016 videl, s čim razpolaga in kaj mora spremeniti. Naslednje leto je v pomoč dobil takrat enega najboljših krilnih centrov v Evropi Anthonyja Randolpha, v ospredje brez strahu porinil mlada Luko Dončića in Vlatka Čančarja, ključe moštva pa zaupal Goranu Dragiću. Ostalo je, kot radi rečejo Američani, zgodovina.
Kako bi se pri Košarkarski zvezi Slovenije morali lotiti naslednjih štirih let, da bo reprezentanca imela realno možnost napasti odličje, smo povprašali nekdanjega košarkarja in reprezentanta Marka Maravića, ki je v karieri nosil drese Slovana, Pepinsterja, Krke, Olimpije, Milana, Manrese, Menorce, BC Kijeva in Pauja Ortheza, v članski reprezentanci pa je zbral dvanajst uradnih nastopov. Danes je 46-letni Maravić trener slovenskega drugoligaša Ljubljane ter strokovni komentator na komercialni športni televiziji Sportklub.
Po koncu evropskega prvenstva 2025 se zdi, da bi se morala KZS konkretno obrniti proti prvenstvu stare celine 2029. Slovenija bo gostila eno od skupin, cilj ob tem pa bo zagotovo odličje. Kakšno strategijo morajo zastaviti vodilni na krovni košarkarski organizaciji v naslednjih štirih letih?
Če si gostitelj in je država dala toliko denarja, da bomo imeli eno od skupin, potem pričakuješ tudi odmeven rezultat, kar je zagotovo kolajna. Prvi zvezdnik Slovenije Luka Dončić bo imel takrat 30 let in bi moral biti na vrhuncu svojih moči. Vprašanje pa je, kaj imamo v zaledju. Goran Dragić je pred pravkar končanim evropskim prvenstvom dobro rekel, da je potrebno v ogenj potisniti kakšnega mladega ali več njih, pa tega ni bilo. Omenjali so sedem debitantov na prvenstvu stare celine, a sta bila med njimi Alen Omić in Martin Krampelj, ki sta stara 33 in 30 let. Vprašanje je, ali bosta konkurirala za izbrano vrsto na prvenstvu 2029, sploh Omić kot naturalizirani igralec skoraj zagotovo ne. Najmlajši Mark Padjen ni igral praktično nič. Poglejte denimo Špance – izpadli so sicer že v skupinskem delu, a so v ospredje konkretno porinili Sergia De Larreo in Maria Fernandeza, ki sta stara 19 let in sta igrala v ključnih trenutkih tekem. Dobili so dva igralca za naslednji 15 let. To je starost Padjena, Urbana Krofliča, Vita Hrabarja in Žaka Smrekarja. Španci so za to plačali ceno, a so delali za prihodnost. Pri nas je sedel tudi 23-letni Luka Ščuka, ki je imel za seboj dobro sezono pri Braunschweigu, je pa to izkoristil Rok Radović, ki ima 24 let in o pretirano mladem igralcu ne moremo več govoriti. Oba sta sicer kandidata za reprezentanco leta 2029. Ključno sicer je, da mladi dobivajo priložnosti v klubih, a lahko nekaj pri razvoju naredijo tudi v reprezentanci. Zdaj prihajajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo, ko enostavno morajo, tudi za ceno rezultata, dobiti veliko priložnosti.
Koga konkretno imate v mislih?
Nekaj imen sem že naštel. Imamo sicer težavo z igralci, ki odhajajo preko luže v univerzitetno ligo NCAA, kamor naj bi se podal tudi Hrabar. Tam sta najbolj izstopajoča visoki Saša Ciani in Jan Vide. Za člansko reprezentanco mora biti zanimiv tudi denimo Stefan Joksimović. Pri 16 letih dobiva že konkretno minutažo na pripravljalnih obračunih Baskonie in igra odlično, zakaj ne bi tudi v dresu Slovenije? Čez štiri leta bo imel 20 let, torej bo na evropskem prvenstvu 2029 med glavnimi kandidati za končno dvanajsterico. V ospredje se prebija tudi Lun Jarc pri Megi. Nekaj obetavnih igralcev, ki bodo čez štiri leta morali biti nosilci v izbrani vrsti, torej imamo, potrebno pa jih bo vreči v ogenj. Potem pa je tu pomembno še vprašanje naturaliziranega igralca. Pri KZS bodo morali ob dobri analizi izbrati glavnega kandidata, ki bi bil do evropskega prvenstva 2029 večino časa zraven, hkrati pa ne pozabiti na alternative, če se kaj zalomi, kot se je tokrat.
Pomladitev reprezentance, tudi za morebitno ceno rezultata, bi ob pravi komunikaciji zveze bržkone sprejela tudi javnost, kajneda?
Prepričan sem, da bi. Pomembna je prav komunikacija, ki bi morala biti pri KZS boljša. Poglejte samo zadnje primere. Javljali so se reprezentanti in govorili o negativnem ozračju, a njih ni napadal popolnoma nihče. Kritike so letele na vodstvo zveze in selektorja. Lahko, da so pri KZS igralce namenoma zavajali, a njih je javnost kvečjemu hvalila. Niso oni, denimo, naredili napake pri naturalizaciji, pa še bi lahko naštevali.
Na kaj ciljate?
Pri KZS je prisotne preveč arogantnosti in vzvišenosti. Med drugim me moti odnos do Gorana Dragića in Radoslava Nesterovića. Goran Dragić je zlati kapetan, ikona slovenske košarke, ki je z odrekanjem, trdim delom in pravimi vrednotami prišel do vsega, kar mu je v karieri uspelo. Ne moreš se do njega tako obnašati. Tudi do drugih zdajšnjih in nekdanjih reprezentantov ni pravega odnosa. Vsak, ki je šel stran, ima za povedati kaj slabega. Od recimo Mika Tobeyja, Daliborja Damjanovića, Zorana Dragića, Žige Dimca, do Žige Daneua, ki je bil zraven le kratek čas in ni igral nič, pa je imel slab občutek, česar ni skrival. Pozabil sem še marsikoga. To pomeni, da nekje delajo napako. Mi vsi smo navijači Slovenije in ji želimo samo dobro. In če kdo, ki se spozna na košarko, je v njej že kaj naredil ali spada celo med legende tega športa pri nas, kaj reče, ga je dobro včasih upoštevati ali ga vsaj poslušati, ne pa ga nemudoma označiti za sovražnika.
Omenili ste tudi Nesterovića...
Ko pogledamo nazaj, je Nesterović dobro vodil stvari, kar je šlo očitno nekomu v nos. Želel je vrniti Igorja Kokoškova za selektorja in vključiti Gorana Dragića, a je imelo zdajšnje vodstvo na zvezi svoje načrte. Kot da bi želeli reči, da so tudi oni tukaj. Pa saj vam noče nihče ničesar vzeti. Ne razumem, zakaj so menjali nekoga, ki je imel vizijo, delal tudi napake, a jih je želel popravljati in jih je popravljal. Nesterović je pripeljal veliko ljudi, ki so zdaj na zvezi, pa nato dobil nož v hrbet. To ni nobena skrivnost. Ljudje, ki delujemo v košarki, to vemo. Najraje bi videl, da bi vsi sedeli za skupno mizo in delovali v dobro slovenske košarke, a imajo nekateri prevelike ege.
Če se vrneva k viziji za evropsko prvenstvo 2029, ta zagotovo ne sme sloneti samo na tem, da se zadovoljimo s prisotnostjo Luke Dončića. Se strinjate?
Tukaj je bila letos storjena največja napaka zveze, da Luki niso zgradili maksimalno močne ekipe, kot bi jo lahko. In tudi sistema igre. Luka je tisti, ki ima neomejeno kapaciteto in bi v vsakem primeru izplaval na površje. A nekdo drug, ki je celotno kariero navajen igrati z žogo v rokah, brez nje ne bo učinkovit. Vsak ima svoj limit, Luka pa ga nima, zato bi morali biti ostali bolj vključeni v igro. Poglejte Nemce ali Turke. Ve se, kdo je zvezdnik, kdo kakovostno izstopa in na koncu tako ali drugače pride do svojih številk. Ampak v sistemu, v katerem se vsak počuti udobno in v katerem lahko vsak da svoj maksimum. Takšnega je leta 2017 ustvaril Igor Kokoškov. Zakaj se Nemcem ni poznalo, ko je imel selektor Alex Mumbru zdravstvene težave in ga je zamenjal pomočnik Alan Ibrahimagić? Ker imajo postavljen sistem, ki ga sprejemajo vsi, saj se v njem počutijo dobro. Res pa je, da najboljše evropske reprezentance ogromno vlagajo v košarko, pri nas pa ne. Igralci zato pogosto že pri zelo mladih letih odhajajo v tujino, kjer imajo precej boljše pogoje. Mi jim ne moremo nuditi dobrih pogojev, zato nam mlade vzgajajo v ZDA, Srbiji, Španiji... Posledično morajo resnično izstopati, da dobijo priložnost, saj v nasprotnem primeru nanjo že čaka nekdo drug. Da pa bi se mladi razvili, morajo igrati v klubih.
Bi se morala KZS po petih letih z Aleksandrom Sekulićem odločiti za svežo kri na selektorskem mestu? Za sveže ideje, pristop? Jaka Laković odlično dela pri Gran Canarii, Andrej Žakelj pri Budućnosti...
Nesterović je po evropskem prvenstvu 2022 želel zamenjati Sekulića, ki ga je tudi postavil, s Kokoškovim. To je dejstvo. Ostali na zvezi so očitno razmišljali drugače, kar ni sporno, se je pa pri tem zagotovo vprašalo tudi Luko Dončića. Prišli so taki časi, ko zvezdniki odločajo ali imajo vsaj besedo pri določanju trenerjev oziroma selektorjev. Nesterović je razmišljal v smeri, da če imamo enega izmed petih najboljših igralcev na svetu, potem moramo v naslednjih desetih letih osvojiti kolajno ali dve. To je bila njegova ideja. Nikoli se sicer nisem postavljal v položaj, ko bi ocenjeval taktično pripravo in delo selektorjev ali drugih trenerjev. Bom pa vseeno rekel, da če pri šestih, sedmih igralcih nekaj škripa, potem se je treba kaj vprašati. Marsikdo se je. Hkrati moraš biti najprej človek in zgraditi osebne odnose, da bi lahko računal na največje uspehe. Leto 2017 smo dolgo čakali in takrat je iskrenost prav izstopala. Tega zdaj manjka, pa tudi samokritike. Kazati med pripravami in na prvenstvu s prstom na novinarje, javnost, košarkarske delavce in legende, ne vem še na koga... Nehajte. Bil sem igralec, marsikaj sem v karieri dal skozi in nisem tokrat niti za trenutek začutil, da bi se na igralce vršil kakršen koli pritisk. Poznali smo limite tokratne izbrane vrste in naredili z njo, to je treba odkrito povedati, dober rezultat.
Bo lahko torej Slovenija na evropskem prvenstvu 2029 kandidirala za odličje?
Pri odgovoru na to vprašanje gledam malo širše in tudi na konkurenco. Denimo Francija ima v Zaccharieju Risacherju, Alexanderu Sarru in Victorju Wembanyami tri mladeniče, s katerimi želijo na olimpijskih igrah 2028 v boju za zlato zrušiti Američane. Turčija ima v Alperenu Sengunu 23-letnega fenomena, ob njem pa kopico kakovostnih posameznikov. Srbija ima ob že tako vrhunski reprezentanci še izjemen podmladek, Nikola Kusturica je pri 16 letih že debitiral za člansko ekipo Barcelone. Saj imamo tudi mi obetavne mlade igralce, a si morajo izboriti minutaže v klubih. Če pridejo na prvenstvo s povprečjem petih minut na tekmo skozi sezono, potem je težko. Tukaj potem zveza veliko niti ne more narediti, mora pa poizkusiti in se truditi za vsakega nadarjenega igralca. Leta 2029 bomo torej od nosilcev imeli Dončića na vrhuncu moči, Klemen Prepelič bo star že 37 let, Vlatko Čančar 32. Ostali pa se bodo morali razviti in v teh štirih letih stopiti v ospredje.
