Alen Omić piše posebno zgodbo. Drugačen od večine reprezentantov ni le po tem, da je s 216 centimetri najvišji. Tisti, ki ga dobro poznajo, pravijo, da ima na zalogi ogromno zanimivih peripetij. Zanj bi lahko rekli, da najprej reče, šele nato pomisli. Za bralce je to super, kajti tako izvejo več o tem mladeniču. Nekoliko manj je to všeč trenerjem, včasih se tudi 21-letni center zave, da je povedal preveč. Tudi včeraj, toda na njegovo žalost in našo srečo prepozno. A nič ne de, bil je prav simpatičen, ko je govoril, kako mu med treningom misli pobegnejo od bistva, kar jezi selektorja Jureta Zdovca.
Ta je bil na dan tekme z Mehiko neprespan. Dejal je, da se mora zahvaliti Omiću, da ga je z nekaj neumnostmi prebudil. Za kaj je šlo? Omić je sprva dejal, da o tem ne bi razglabljal. Potrebno je bilo nekaj drezanja, da se je prebudila iskrenost v orjaku. »Na igrišče sem prišel bolj ležerno, česar on ni vajen. Nekaj sem še rekel nekomu, ki je bil ob strani, in me je selektor malo čudno pogledal, ampak ni bilo nič hudega,« je dejal Alen Omić, medtem ko je nekaj metrov od napisa »disco« slonel na okenski polici hotela, v katerem v Las Palmasu biva vseh šest reprezentanc. Zdovc se je med pripravami na svetovno prvenstvo nanj najbolj jezil. Med tekmami je bil nekajkrat besen. Za košarkarja Olimpije sta bila še posebno težavna prva dva tedna, ko je selektor velikokrat povzdignil glas nanj. V tem obdobju je slišal še nekoliko več kritik, potem se je bolj privadil na selektorjeve zahteve, a še ne toliko, kot zahteva Zdovc. Ta se jezi predvsem, ker košarkar ni ves čas osredotočen na vadbo. »Včasih se malo uspavam. Pozabim narediti kakšno stvar, kot je treba. Nisem osredotočen, ampak ne razmišljam o ničemer posebnem. Ne razmišljam, da bi šel na sladoled, ali o čem podobnem,« je svojo osebnostno lastnost, ki na treningih ni koristna, razkril v Tuzli rojeni košarkar in pritrdil, da zato potrebuje ostrejšega trenerja. Nekoga, ki ga opozarja, ga drži na vrvici. »Potem ko glava zaplava drugam, me trener dregne in sem spet povsem osredotočen.« V Zdovcu takšnega selektorja ima. Na tak način napreduje, to je v zadnjih dveh mesecih očitno, mini težava je le, da šef slovenskega strokovnega štaba pri tem izgublja živce. Če bo Omić še naprej napredoval in če bo Slovenija zmagovala, bo tudi to pozabljeno.
Center, ki se je iz Bosne in Hercegovine z očetom, mamo in sestro v Laško preselil zaradi košarke in najprej igral v Črnomlju, je na prvih dveh tekmah presenetil z igro v napadu. Proti Avstraliji je dosegel osem točk, proti Mehiki dvanajst. Še pred nekaj meseci je igral pri Olimpiji brez kakšnih posebnih presežkov, danes je član prve peterke slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu. »Res je, kar pravite, da sem dobil dodatno samozavest, ker sem bil na prvih dveh tekmah v prvi peterki. Zadovoljen sem s svojo igro. Popraviti moram še obrambo in skok. Lahko rečem, da sem pod Zdovčevim vodstvom napredoval, kajti pri našem selektorju si ne moreš privoščiti niti sekunde, da ne bi treniral maksimalno,« je razložil. Poznavalci njegove kariere niso presenečeni nad očitnim napredkom. Pravijo, da je Omić tip košarkarja, ki težko na visoki ravni igra vso sezono, v krajšem obdobju pa se lažje osredotoča na največje napore, zato je svetovno prvenstvo kot naročeno zanj.
Omić je poseben tudi zato, ker ima nekaj zanimivih ritualov in predmetov, na katere je navezan. Zapestnice, ki mu jo je podarila babica, pod nobenim pogojem ni pripravljen sneti. Nosi jo tudi med tekmami. Del roke si povije, da ga zapestnica ne moti in mu obenem prinaša srečo. Navezan je tudi na številko 23. Ima jo pri Olimpiji, imel jo je med reprezentančnimi pripravami, zdaj ima številko 15. Ta je po pravilih Fibe najvišja, ki jo imajo košarkarji lahko na dresu. Triindvajsetica mu je pri srcu, ker jo nosi LeBron James, tudi Michael Jordan jo je. Na svojo priljubljeno številko prilagaja celo spanje pred tekmami. »Spim 23 minut, ker je to moja številka. Če je tekma zvečer, pa uro in 23 minut. Vedno mora biti zraven številka 23,« je razložil Omić. Ko smo ga vprašali, ali kaj zaide v hotelski disko, je odkimal z glavo. Toda drugače bo, če Slovenija osvoji kolajno. Bo potem okusil nočno življenje? »V tem primeru se še tri dni ne bom vrnil v Slovenijo. Ne le jaz, ampak vsa ekipa,« se je zasmejal.
Čeprav ga Zdovc kritizira, ima precej razlogov za smeh. Slovenija zmaguje, sam igra dobro. Precej ljudi ga hvali, še slavni Luc Longley, pomočnik avstralskega selektorja in trikratni prvak NBA s Chicago Bulls v času Michaela Jordana, je dejal, da je pozitivno presenečen nad njim. Zdi se, da se na Omića jezi le Zdovc. A selektor prekleto dobro ve, zakaj. Odgovor na to vprašanje se skriva v spodnjem članku.
