Za potrditev zgornje teze velja že bežen pregled dosežkov slovenske košarkarske reprezentance. Ta je največji uspeh v svoji zgodovini doživela leta 2009 na evropskem prvenstvu na Poljskem, ko jo je vodil Jure Zdovc. Danes sedeminštiridesetletni Konjičan, ki bo po vseh indicih v kratkem znova prevzel vodenje slovenske reprezentance, je moštvo takrat popeljal do četrtega mesta, kar pred njim in po njem ni uspelo nikomur. Takrat je sočasno vodil tudi paradnega konja slovenske košarke Union Olimpijo, a se to pri njegovem reprezentančnem delu ni poznalo. Sicer je nemudoma po koncu prvenstva stare celine potožil, da je vse skupaj prevelik stres in da v prihodnje tega ne bo več počel, a je bila takrat njegova glava še vroča. Le nekaj dni kasneje je namreč že menil drugače, danes pa, ko je tik pred tem, da prevzame vodenje Slovenije, opravlja vlogo trenerja pri turškem prvoligašu Gaziantep. Tudi Aleš Pipan, ki je z reprezentanco naredil največji kakovostni preskok, je v času vodenja Slovenije deloval še kot trener Slovana in poljskega Anwila. Neprijetno izkušnjo je imel štiriinpetdesetletni Celjan zgolj v zadnjem primeru, ko je na evropskem prvenstvu ravno z makedonsko reprezentanco v Sloveniji izpadel že po prvem delu tekmovanja, tamkajšnji mediji pa so ga obtožili, da je preveč časa med pripravami posvečal Unionu Olimpiji.
Do podobnega spoznanja prav tako pridemo, če pogledamo zmagovalce evropskih prvenstev zadnjih deset let. Leta 2003 je Litvo do zlata popeljal Antanas Saireika, ki je istočasno vodil Žalgiris, leta 2005 Grčijo Panagiotis Giannakis, ki je treniral Maroussi, leta 2007 pa Rusijo David Blatt, ki je vodil še Efes Pilsen. Nekoliko drugačna zgodba je le pri Sergiu Scariolu, ki se je leta 2009 in 2011 posvečal zgolj Španiji in se z njo dvakrat zapored zavihtel na vrh Evrope. Letošnje prvake Francoze pa vodi Vincent Collet, ki sedi še na klopi Strasbourga.