Carlos Baidez: Čudežni fant, življenje in igra Luke Dončića (v izvirniku Wonderboy, založba Corner, Barcelona; slovenska izdaja Mladinska knjiga, prevod Diana Grden Jenko, 366 strani) in Tim MacMahon: Luka Dončić, biografija (v izvirniku The wonder boy, Hachette book, New York; slovenska izdaja Učila International, prevod Peter Berden, 396 strani) sta knjigi, ki sta si v osnovi zelo podobni. Obe sta napisala športna novinarja; Španec Baidez je pred tem izdal že bolj znano in prodajano knjigo The Big Three, ki govori o rivalstvu velikih treh teniških šampionov tega tisočletja (Federer, Nadal, Đoković), medtem ko je MacMahon novinar športne TV-mreže ESPN in zanjo že dolga leta piše o Dallasu in ligi NBA nasploh. Obeh knjig sta se avtorja lotila na podoben način, pri čemer sta izvedla, kot bi rekli v nogometnem žargonu, »festival zapravljenih priložnosti«. Povedano drugače: tistim, ki Luko Dončića spremljamo že ducat let, knjigi ponudita malo novega, splošne bralce pa preveč utrudita s preobilnim navajanjem statističnih podatkov in povzetkov tekem.
Čeprav drži, da Dončić že dolgo igra v najmočnejši košarkarski ligi na svetu NBA (od julija 2018, torej skoraj sedem let), pa ni mogoče kar z levo roko odpraviti njegove mladinske in članske kariere v Evropi, vsaj od trenutka prestopa v madridski Real (2012). Teh šest let Španije in še prej kakšna štiri leta Slovenije, ki so Luko izoblikovala v to, kar je danes, je denimo MacMahon odpravil na vsega 16 straneh knjige; a če lahko to pripišemo tipični ameriški ignoranci, aroganci in vzvišenosti, pa težje razumemo, kako je to priložnost izpustil Baidez. Ta je sicer Dončića »poslal« v ZDA »šele« na 153. strani knjige, a je žal tudi del do tja preveč napolnil z raznimi posrednimi zgodbami, kot so razlage fenomena jugoslovanskega in slovenskega športa in predvsem tukajšnje košarkarske zgodovine. Lukova starša, oče Saša in mama Mirjam, nastopita mimobežno, še huje pa je, ko pridemo do Madrida. Baidez tam pravilno prepozna tri ljudi, ki so v Dončićevem razvoju odigrali ključno vlogo: to so njegov mladinski trener Paco Redondo (danes pomočnik glavnega trenerja košarkarjev Reala), njegov košarkarski oče Pablo Laso, Lukov glavni trener v Realu v času ključnega razvoja, in agent Quique Villalobos, nekdanji košarkar Reala, ki ga Baidez imenuje »Lukov drugi oče«. A žal vsej tej trojici nameni le kakšnih 15 strani knjige skupaj, kar je škoda, saj gre res za ljudi, ki bi najbolje znali podati odgovor na vprašanje, zakaj je Luka postal toliko boljši igralec od drugih. Baidezu, ki je Španec, bi se bilo toliko lažje poglobiti v to osnovno dilemo in jo v intervjujih s svojimi slavnimi rojaki do konca razdelati. Pri čemer je, da bo ironija še večja, šele MacMahon v svoji knjigi razkril tudi to, da sta bila Lukova najboljša in nerazdružljiva prijatelja v Madridu danes slavna španska košarkarja, brata Willy in Juancho Hernangomez, ki pa ju je Baidez povsem spregledal.
Ko se skrha odnos s Harrisonom
Zato pa sta oba avtorja v delu, ki se ukvarja z Luko v Dallasu, porabila večino strani knjige za z vidika celostne zgodbe povsem nepomembne opise potekov tekem rednega dela in končnic lige NBA, kar je danes za pisanje biografije redundantno, saj se bralec (prvič) v silnem naštevanju teh tekem, akcij, zadetkov in zapletov zlahka povsem izgubi, drugič pa, če ga to res zanima, ima danes v digitalnem svetu le dva klika do tega, da si o omenjenih tekmah prebere ali ogleda, kar koli si želi. V tem delu je Baidez zelo natančen statistični popisovalec, MacMahon pa tukaj vendarle vplete nekaj ključnih trenutkov Lukovega košarkarskega bivanja v Dallasu, predvsem poglavja o odhodu danes velikega zvezdnika New York Knicksov Jalena Brunsona in neuspehu na videz sanjskega para Dončića z Latvijcem Kristapsom Porzingisom ter vse ključne menjave vodilnih mož Dallasa zadnjih let. Tu je najdragocenejši del, ko avtor opomni, da se je odnos med športnim direktorjem Nicom Harrisonom in Dončićem skrhal v trenutku, ko je Marc Cuban prodal lastniški delež Dallas Mavericsov igralniški družini Adelson in je ekipa, kot je spomnil MacMahon, takrat v celoti postala Harrisonova. Ali kot je zapisal: če bi lastnik ostal Cuban, Dallas ne bi Dončića nikoli prodal Lakersom.
Baidez je imel to nesrečo, da je knjigo vsebinsko končal v letu 2022, ko se je Dallas z Dončićem uvrstil v finale zahodne konference NBA in tam izpadel proti kasnejšemu prvaku Golden Statu. MacMahon je svojo knjigo po vsem sodeč končal dve sezoni pozneje, torej ko se je Dončić leta 2024 s svojo ekipo uvrstil celo v finale lige NBA in tam prepričljivo izgubil proti Bostonu. A je vsaj za potrebe slovenskega prevoda na koncu knjige dodal še 22 strani z naslovom Zadnji božič, kjer popiše dogajanje okoli Lukove prodaje, ki se je začela s sestankom Harrisona s športnim direktorjem Lakersov Robom Pelinko 7. januarja letos v kavarni Ascension hotela Crescent Court v Dallasu. Avtor tu povzame glavne očitke lastnikov kluba do Dončića, češ da so njegove pogoste poškodbe posledica Lukovega nakopičenega zanemarjanja fizične pripravljenosti in predvsem debelosti zaradi domnevno prevelike ljubezni do čevapčičev in piva. A v resnici je šlo za to, kot potem pojasni MacMahon, da so novi lastniki kluba, omenjena igralniška družina Adelson, celotno franšizo Mavericsov z Dončićem vred uporabljali in zlorabljali predvsem kot lobistično orodje za pomoč pri večmilijardnem poskusu prodora svojega igralniškega podjetja Las Vegas Sands Corp. v Teksas. Vloga Nica Harrisona je bila tukaj zgolj »kurirska«. Da so s prodajo Dončića spotoma prihranili 346 milijonov dolarjev, kolikor bi morali Luki leta 2026 plačati za novo supermax pogodbo, je tu samo dodaten in niti ne najpomembnejši element celotne zgodbe.
Če strnemo: z obema knjigama na policah bomo ljubitelji Luke Dončića vedno imeli pri roki orodje za vpogled v nekatere pomembne elemente njegove kariere, kar je njun dragocen prispevek. Nista pa nas nič bolj približali razumevanju, zakaj je med vsemi talenti evropske košarke ravno Luki uspelo tisto, kar drugim ni.
