(Smeh.)
Kako gledate na to, da o vas že pišejo pesmi?To je sestavni del športa. Če si uspešen, potem pride to nekako zraven. Vsak športnik si želi, da bi ga navijači in ljudstvo imeli radi. Vse skupaj name vpliva pozitivno. Pri videospotu Klemna Slakonje sem se zelo nasmejal. Tudi odziv v Ameriki je bil izredno pozitiven. Zabavno je bilo gledati, kako me je imitiral.
Ameriški mediji so bili navdušeni nad videospotom, čeprav pravzaprav ne vedo, o čem govori.Nekdo je napisal prevod pesmi, da so vsaj malo vedeli, o čem gre. Drugače pa sem jim tudi sam razložil, da gre za zabavni videospot. Začeli so me spraševati, kako je prišlo do vsega skupaj. Razložil sem jim, da ima Slakonja svojo oddajo na televiziji in da je v Sloveniji zelo znan.
Obiskujejo vas tudi slovenski športniki. V nedeljo proti Oklahoma City Thunder je bil na tribunah slovenski skakalni šampion Peter Prevc.Lepo je, ko vidiš nekoga, ki je v istem poslu kot ti. Ni sicer v isti panogi, a se ukvarja z vrhunskim športom. Vesel sem, da je prišel na tekmo in da sva se spoznala. Sem njegov veliki oboževalec. Naredil je ogromno stvar, ko je osvojil olimpijski kolajni v Sočiju in bil drugi v skupnem seštevku svetovnega pokala. V čast mi je bilo, da sva se srečala, pogovorila in šla na večerjo.
Ste kaj spremljali nastope slovenskih športnikov na olimpijskih igrah v Sočiju?Malo sem jih spremljal po televiziji, čeprav ne veliko, saj imam ogromno obveznosti, dobil sem sina Matea, pa tudi časovna razlika naredi svoje. Ko smo dali zvečer Matea spat, sem imel malo časa preleteti novice in prebrati, kaj se je dogajalo.
Koliko dajejo v ZDA poudarka zimskim olimpijskim igram?Niti ne preveč. Če je kakšen ameriški športnik osvojil kolajno, so to seveda omenili pri poročilih, kakšne večje evforije pa nisem začutil. Res pa je, kot sem že omenil, da niti nisem imel časa, da bi vse skupaj pretirano spremljal, niti nimam pravega občutka. So pa recimo vedeli, da je Tina Maze osvojila dve zlati kolajni. Fizioterapevti v klubu so me nemudoma vprašali, ali jo poznam, in mi čestitali za njen uspeh.
Slovenski športniki se kar precej podpirate med seboj, predvsem s sporočili prek spletnega socialnega omrežja twitter.Slovenija je majhna država. Nimamo veliko športnikov, poleg tega situacija v državi ni najboljša. Vsak uspeh je velika stvar, zato nimam težav čestitati nekomu, ki se je za to odrekel marsikateri stvari. Težko je uspeti v športu, še zlasti v individualnih, kot sta denimo tenis in alpsko smučanje, kjer potrebuješ ogromno denarja.
Je bil še kdo od znanih Slovencev na vaših tekmah v ligi NBA?Pred kakšnimi tremi leti je bil na tekmi v Miamiju 6Pack Čukur (slovenski raper, op. p.). Anže Kopitar nas je gledal že večkrat, tudi sam sem bil na obračunih Los Angeles Kings. Drugače pa je veliko Slovencev, ki potujejo po ZDA in pridejo na tekme NBA. V Washingtonu je bilo 60 študentov pravne fakultete. Po koncu smo se tudi spoznali in se malo pogovorili.
Verjetno je lep občutek, ko v ZDA vidiš ljudi iz domovine?Super. Pridejo me podpirat, se malo pogovorit. Lepo je tudi, ko slišiš slovenščino. Sicer se z ženo Majo pogovarjava vsak dan, a to je vseeno malo drugače.
Prav tako kot v domovini vas imajo radi v Phoenixu. Navijači vas oblegajo na vsakem koraku. Vidi se, da jim radi ugodite.Ni mi težko dati avtograma ali se slikati z navijači, a vse v nekih mejah normale. Tudi pred tekmo bi se navijači radi slikali. Nekaterim sicer ugodim, a ni veliko časa. Pred obračunom imamo namreč sestanek, potem se ogrejemo v fitnesu, preživimo čas s fizioterapevtom... Si pa z veseljem vzamem čas, ki ga imam na voljo, in jim poskušam polepšati dan. Vem, koliko jim to pomeni. Ko sem bil sam še majhen in je na Ilirijo prišel poleti trenirat Rašo Nesterović, sem ga gledal z izbuljenimi očmi in mi je vsaka beseda, ki jo je spregovoril z mano, še dolgo ostala v spominu.
Nekateri celo pravijo, da ste njihov. Da vas imajo za svojega. Lep občutek, kajneda?Seveda. Tudi zaradi tega se v Phoenixu počutim, kot da sem doma. Z Majo sva se povsem navadila na kulturo, ljudje so prijazni, mesto fenomenalno, vreme prav tako. Težko bi si zaželel boljše okolje za življenje. Tu sem že šest let, a je moja domovina še vedno Slovenija. Ko končam sezono, komaj čakam, da pridem domov. Toda tudi Phoenix mi je že pošteno prirasel k srcu.
Se na tekmah, ko za vas navija 19.000 ljudi, kdaj spomnite začetkov?Pogosto. Na tekmah sicer ne, saj sem z glavo povsem v igri. Potem ko pridem domov in se uležem v posteljo ter razmišljam o svojih potezah, pa se večkrat spomnim na mladost in začetke. Če dolgo časa ne morem zaspati in želim spremeniti razmišljanje, se mi v glavi zavrtijo spomini na čase Ilirije in Slovana. Kako je bilo vse drugače. Imeli smo eno tekmo na teden, se dolgo časa prevažali, imeli dva treninga na dan... V NBA je veliko stvari drugačnih. Tu gre za čisti profesionalizem. Najraje se spominjam časov z Ilirije, ko smo kot otroci na košarko gledali kot na čisto zabavo, ki nam je omogočala druženje s prijatelji in nas navdajala z veseljem.
Po tekmah še dolgo časa razmišljate o dogodkih na parketu?Vsako akcijo in situacijo na parketu si zapomnim, potem pa še dolgo časa razmišljam, kaj bi lahko storil drugače in bolje. Če izgubimo, potem je to razmišljanje seveda še veliko bolj intenzivno. Tako pač je. Te stvari mi ne gredo iz glave.
Na tekmah se vidi, da imata s trenerjem Jeffom Hornackom poseben odnos. Pogosto vas pokliče k sebi, včasih se nato tudi pošalita. Kako je prišlo do tega?On je taka oseba. Trenerji se v ZDA zalo razlikujejo od tistih iz Evrope, ki so veliko bolj strogi. Tudi če vodiš za 20 točk, niso zadovoljni in se ne bodo sprostili. V ZDA pa bi rekel, da znajo morda nekoliko bolj uživati v igri. Z Jeffom imava odličen odnos, med tekmo pa zna izustiti tudi kakšno šalo. Denimo tekmo proti Portlandu sem začel zelo slabo in zadel le en met od sedmih. Poklical me je k sebi in dejal: 'Zdaj si predstavljaj, kot da igraš pred slovensko publiko. Nisi še zgrešil meta, zato se sprosti in igraj tako, kot znaš.' Zna motivirati igralce in nas sprostiti, kar cenimo. Zato je lepo sodelovati z njim. Ne gre samo za trenersko-igralski odnos, temveč tudi prijateljskega. Navsezadnje imamo v sezoni 82 tekem, zato veliko časa prebijemo skupaj.
Se pravi, da je do vajinega dobrega odnosa prišlo spontano?Povsem. Tudi v intervjujih pogosto izpostavi, da ga spominjam nanj. Da tudi če dobim kakšen udarec, želim čim hitreje spet na parket. Tudi novinarji so mi dejali, da jih spominjam nanj. To mi izredno laska, saj je bil Jeff odličen igralec, ki so ga navijači oboževali.
Zna pa zagotovo tudi udariti po mizi, ko je treba, kajne?Kadar igramo slabo ali na treningu nismo osredotočeni, potem se razjezi, tudi zakriči. To je velikost trenerja, da se zna šaliti, ko je čas za to, a zna biti tudi strog. Zato ga vsi spoštujemo in sledimo njegovim navodilom.
Vas je kdaj s kakšno kritiko prizadel?Mene nobena kritika ne prizadene, saj je to sestavni del športa. Na sestanku je odkrit in pove, če nisem dobro igral v obrambi ali če ne bi smel vreči kakšne žoge. A to je povsem normalno in dobrodošlo.
Čutite, da je zdaj kaj bolj napeto ozračje, ko se bojujete za mesto v končnici?Morda malo. Toda nimamo kaj izgubiti. Letos smo že naredili dober rezultat, a kljub temu si silno želimo priti v končnico. Žal mi je poraza proti Los Angeles Lakers, saj bi to tekmo morali dobiti, pa tudi proti Los Angeles Clippers, čeprav so oni izredno kakovostno moštvo. A naša odlika je, da znamo po neuspehih dobro odreagirati.
Ste vodja na parketu. Kaj pa v garderobi? Znate povzdigniti glas in povedati soigralcem, kar jim gre?Smo mlada ekipa, zato se vsi pogovarjamo med seboj. Znamo si povedati stvari v obraz. Ni pa tako, da bi samo jaz bil tisti, ki bi govoril. V NBA je nekoliko drugače, saj sem iz Evrope in morda igralci vseeno nekoliko drugače gledajo na mene. V reprezentanci s tem nisem imel težav. V NBA pa znajo biti igralci nekoliko bolj občutljivi.
Po porazu proti Lakersom ste javno dejali, da nekateri igralci ne kažejo pravega odnosa.Kar je treba, je treba. Pa saj vsi vedo, kako igrajo. O imenih raje ne govorimo. Tisti, ki ne kaže pravega odnosa, se je v besedah tako in tako prepoznal.
Za ligo NBA je znano, da naj na tekmah ne bi bilo pravega vzdušja, toda na vaših zadnjih domačih obračunih ni bilo tako. Je to zaradi tega, ker lovite končnico?V Phoenixu lani ni bilo dobro, saj smo igrali slabo, zato je bila dvorana pogosto kar prazna. Letos pa je super. Če imaš dobre rezultate, je na tekmah več gledalcev, zato je tudi razpoloženje precej boljše.
Še besedo ali dve o reprezentanci. Namignili ste, da boste svetovno prvenstvo v Španiji izpustili. Kakšna je situacija?Pogovarjal sem se s Košarkarsko zvezo Slovenije in selektorjem Juretom Zdovcem. Povedal sem jim, da se bom odločil po koncu sezone. O vsem skupaj bo odločalo več dejavnikov. Za mano je res naporna sezona. Od 19. julija, ko smo začeli priprave za domače evropsko prvenstvo, praktično nisem imel prostega časa. Po koncu sem odšel nemudoma v ZDA, opravil nove priprave in zdaj igram po 35 minut na tekmo. Imel sem precej težav s poškodbami in imam občutek, da mi telo pravi, da potrebuje počitek. Potem sem dobil še sina, zato je vse skupaj naporno. Naslednje leto je zadnje leto pogodbe s Phoenixom, zato moram biti dobro pripravljen na sezono. Bomo videli. Nisem še rekel niti ne niti da.
Omenili ste poškodbe. Letos ste jih imeli kar precej.Telo je preutrujeno, zato potrebujem čas za regeneracijo. Sezona v Evropi je nekoliko drugačna kot v NBA, saj sta na teden le dve tekmi. Sicer trenirajo dvakrat na dan, toda to ni isto, kot če imaš vsak drugi dan tekmo. Tudi potovanja so izredno naporna. Občutek imam, da mi zmanjkuje goriva, vsekakor pa ne želim tvegati kakšne hujše poškodbe. Letos sem imel srečo, saj bi se nekajkrat lahko končalo precej slabše, kot se je. Za reprezentanco igram že od leta 2006, košarkarski zvezi pa sem že obljubil, da bom igral na evropskem prvenstvu prihodnje leto. Letos bomo še videli.
