Ko sem šel leta 1992 za eno leto Partizanu. Takrat sem videl, da bi lahko igral profesionalno košarko. Star sem bil 16 let.
Ste imel takrat kaj težav misli naravnati na popoln profesionalizem?S tem imaš vseskozi težave. Vsi hodijo ven, na zmenke s puncami in podobno, športnik pa mora kmalu spat. Ampak jaz nisem bil tip, ki bi se s temi stvarmi obremenjeval. Ko enkrat dojameš, kakšen je svet profesionalnega športa, je precej lažje.
Ste hladnokrvni po značaju?Odvisno od trenutka. Po horoskopu sem namreč dvojček.
Ste razcepljeni?Povsem. Imam dve strani, kot je značilno za dvojčke.
Ampak na igrišču to ni priporočljivo.Če bi nekdo rekel, da mu ni uspelo zaradi horoskopa, bi bilo malo smešno. Vsak ima svoj značaj in ego. Moraš razmišljati, kje si dober in kje slab. Dobre stvari svojega značaja moraš skušati izkoristiti, slabše pa izpopolniti.
Kako je vaš značaj deloval v ameriški ekstravertirani družbi?Ta odprtost ni vedno tako odkrita. Privadil sem se tako kot povsod. Saj nimaš druge izbire. Ne moreš deset let razmišljati, ali ti je všeč ali ne. Saj me je dajalo včasih domotožje, vendar se moraš sprijazniti s tem, da je tam tvoja služba. Da tam živiš in da moraš narediti, kar je treba. Američani imajo drugačno kulturo in vrednote. Dve leti sem potreboval, da sem se privadil na tamkajšnje življenje. Po dveh letih so stvari, ki so mi bile potem nerazumljive, postale povsem običajne.
Na primer?Hrana. Prej sem igral v Italiji, kjer sem bil vajen precej bolj aktivnega življenja, tudi nočnega. V ZDA se življenje konča ob enih zjutraj. Po tem ne moreš iti nikamor. Saj znajo uživati v življenju, a na drugačen način.
Katero mesto vam je bilo najbolj všeč?Toronto. Je precej bolj podobno evropskim mestom. Je zelo multikulturno. Tam nisem imel domotožja. Toronto in Montreal sta še posebno znana po multikulturnosti. Toronto je edino mesto, v katerem sem igral v Severni Ameriki in z lahkoto tam živel.
Zakaj ste se vrnili v Ljubljano?V Severni Ameriki nisem našel nič takšnega, kar bi me obdržalo tam. Ničesar, s čimer bi se želel ukvarjati. Pa smo šli z družino nazaj med ljudi, ki jih poznamo.
Sedaj ste podpredsednik košarkarske zveze. Predvsem zaradi promocije?Domenili smo se, da bi se moralo vklopiti čim več nekdanjih igralcev. Ti vedo, kaj bi se dalo izboljšati. Upam, da se bo res vključilo čim več nekdanjih igralcev in da nas bodo vključili v delo z mladimi ter tudi s člansko ekipo.
Se kaj dogaja na tem področju?Ravno v pokoj jih ne moremo nagnati. Bomo počakali, da se bo kdo upokojil. Mislim, da bo čez nekaj let precej več nekdanjih košarkarjev aktivnih na košarkarskem področju kot sedaj.
Ste razmišljali o tem, da bi bili trener?Prej ne kot ja.
Pa menedžer?To pa sploh ne. Za to moraš biti pa že poseben tip.
Moraš biti namazan z vsemi žavbami?Še s čim več. Bom raje tiho.
Včasih ste sanjali, da boste prvak NBA, kar vam je uspelo. O čem pa sanjate sedaj?Na osebnem področju je v ospredju družina. Zame bo velika zmaga, če bom nekoč lahko rekel, da sem svoje otroke spravil na pravo pot, kar je v teh časih podvig. Želim si, da bi moji otroci postali dobri in pošteni odrasli ljudje. Glede profesionalnega dela pa so moje želje povezane z uvrstitvijo reprezentance na olimpijske igre. To naši generaciji ni uspelo, upam da bo sedanji.
Pa ste razmišljali o svojem poslanstvu po košarkarski karieri?Razmišljam o tem, da bi odprl fundacijo za otroke. Najhuje je, ko vidiš otroka, ki si ne more pomagati. Morda ga ne moreš rešiti, a s kakšno malenkostjo mu lahko polepšaš dan.
Kako daleč ste s temi načrti?V zadnjem času je vse skupaj malo zastalo, ker sem imel veliko dela zaradi ukvarjanja z evropskim prvenstvom v košarki. Po koncu prvenstva se bom tega bolj intenzivno lotil. Želim organizirati razne dogodke, zbirati sredstva… Recimo za računalnike za otroke, ki jim jih starši ne morejo kupiti. V podobni akciji sem sodeloval v okviru Rotaryja. Neverjetno je, koliko ljudi si ne more privoščiti šolskih potrebščin. Položaj je zares slab. Idej je veliko. A najtežje je začeti. Upal sem, da bo ta projekt sedaj že v teku. Upam, da bo kmalu. Potem bo vse odvisno od domišljije in sposobnosti.
So slovenski športniki, ki so uspeli, dovolj aktivni na humanitarnem področju?So. To bi lahko tudi mediji bolj podpirali. Anže Kopitar je aktiven, pa Goran Dragić. Te zadeve je treba bolj podpreti. Če je toliko negativnih zadev v politiki, podprimo še pozitivne. Naj v tem ljudje vidijo vzor.
Zaznate veliko negativizma?Tako je povsod po svetu. Vsak drugi dan je konec sveta, pa bankroti in podobno.
To vas jezi?Me. Živimo v strahu. Vsi so v strahu, kaj se bo zgodilo.
Strah občutite tudi vi?Če primerjam Ljubljano pred sedmimi leti in danes, je to nekaj povsem drugega. Preden sem odšel v tujino pred 15 leti, je bilo povsem drugače kot takrat, ko sem prišel domov. Vmes, ko sem prihajal domov na počitnice, je bilo vse odlično, sedaj pa… Saj vem, da je kriza, a je vseeno preveč pesimizma in negativizma. Vsi govorijo proti vsem, nihče se z nikomer ne more ničesar zmeniti. Država ima dva milijona prebivalcev. Kaj bi šele bilo, če bi jih bilo 100 milijonov.
Tudi vi občutite strah?Se izoliram od negativnih novic. Gre za to, kako sprejmeš novice. To na ljudi različno vpliva.
Ljudi je strah za preživetje, službe, svoje finančno stanje. Je tudi vas strah zaradi tega, čeprav s financami nimate težav?Čez noč se lahko vse spremeni. Meni je vseeno. Če bo treba, bom šel kopat jarke ali delat kar koli. Strah me je zaradi otrok. Želim si, da bi imeli prave vrednosti. Da ne bi postali brez morale in osnovne kulture.
Tri otroke imate, kajne?Ja, dve hčerki in sina. Še eden je na poti. Stari so pet, tri in pol ter dve leti.
So prave vrednote v športu?So, a se tudi v športu marsikaj obrača v drugo smer. Poznamo težave s stavami in dopingom. Določene privatne lige v košarki niso v redu.
Stara ljudska modrost je, da denar pokvari človeka. Se strinjate?Ljudje pokvarijo sami sebe. Če dobijo denar, pokažejo, kakšni so v resnici. Če mislijo, da so zaradi denarja superiorni, je to popolna bedarija.
Nekaj časa ste bili najbolje plačan slovenski športnik.Na to se sploh ne oziram. Vsak človek ima svoje možnosti in vsak se potrudi za sebe. Jaz imam še vedno iste prijatelje, kot sem jih imel leta 1992 in prej.
Je denar s seboj prinesel tudi breme?Ne. Je pa breme nekaj drugega. Ko ti uspe, te začnejo klicati številni ljudje z raznimi idejami, večinoma povezanimi z denarjem.
S poslovnimi idejami?Tudi. Pa tudi z drugimi, kot je posojanje denarja. Javljali so se tudi ljudje, od katerih tega ne bi pričakoval.
Kako ste reagirali?Odvisno, kdo je klical in zakaj.
Se ukvarjate s kakšnim poslom?Imam finančne svetovalce, s katerimi sem na vezi vsak dan.
Reprezentančni kult je bil v košarkarski reprezentanci vedno pereča tema.Za to potrebuješ uspehe in homogeno ekipo. Zadnja takšna ekipa je bila reprezentanca nekdanje Jugoslavije. Devetdeset odstotkov košarkarjev je bilo dobrih prijateljev. Priprav niso dojemali kot mučenje, ampak so komaj čakali, da se spet dobijo, da se bodo imeli dobro. Upam, da bo pri nas to podobno.
Ko ste bili bolj na začetku reprezentančne kariere, so bile v reprezentanci določene skupine igralcev. Zakaj se takšne zadeve dogajajo v slovenski košarki?Ja, tako je bilo na začetku. Zakaj se to dogaja? Saj v Sloveniji se dogaja veliko stvari, ki se ne dogajajo nikjer. Lahko najdemo še tisoč podobnih zadev. Ena od teh je, da se več piše o tem, kdo je s kom prijatelj in kdo je s kom skregan. Za pozitivne stvari pa je manj prostora.
Bodo pred prvenstvom v Sloveniji stare težave pozabljene?To je odvisno tudi od vsakega posameznika. Nekateri imajo zamere, ki jih ne znajo razložiti. Saj nikoli nihče ni povedal, kakšne zamere ima. Naj vsak pove, za kaj gre. Se bomo usedli in pogovorili. Če kdo ne bo hotel igrati, pa pač ne bo. Vedno sem govoril, da nima smisla, da hodijo z zveze k meni v ZDA. Če bom rekel, da bom igral, bom zagotovo igral. Če bom rekel, da ne bom, pa ne bom. Ko sem dobil otroke, sem rekel, da si ne morem več privoščiti, da bi bil poleti dva meseca odstoten. Nobenega smisla se nima pregovarjati, zakaj kdo ne bo igral. Igranje za reprezentanco bi moralo predstavljati čast.
Mislite, da so tisti, ki bodo igrali na prvenstvu v Sloveniji, drug drugemu povedali, kaj si mislijo?Upam, da so. Nisem bil tako blizu, da bi to vedel. Upam, da so razčistili in da bo ekipa delovala, kot je treba. Da bodo svoje ege potisnili v ozadje.
Pravite, da je problematično, če igralci zavlačujejo pri odločitvi?Zadnji primer, ki je odpovedal, je Saša Vujačić. Bolje bi bilo, če bi bil z nami, ker je dober košarkar. Toda takoj na začetku je rekel, da je zgodba končana. Lahko rečem le vsa čast, stvar je čista in ni več nobenih dilem.
Je to, kar se je dogajalo z Benom Udrihom, zavlačevanje?Eni pravijo, da so tako novinarji pisali. Treba ga je poklicati in vprašati, za kaj gre. Naj v določenem času pove, ali bo igral. Če bo, v redu, če ne, pa se mu je treba zahvaliti in spoštovati njegovo odločitev. Vsi naj povedo na začetku, ali bodo igrali ali ne. Ne sme se zgoditi, da bi kdo priprave začel z odporom in si mislil, da bi bilo bolje biti na morju.
Okoli Udriha je precejšnja zmeda. Morda veste, ali se bo odzval reprezentančnemu vabilu?Ne vem, nisem se pogovarjal z njim.
Božidar Maljković je bil po zadnjem evropskem prvenstvu deležen precej kritik. Je pravi selektor za Slovenijo?Če bi prišel Phil Jackson in ne bi dobil kolajne, bi ga kritizirali. Pri nas so reakcije včasih čudne. Maljković je osvojil vse. V Slovenijo je tako rekoč padel z Marsa. Nikoli ni vodil slovenskega kluba, ni poznal našega okolja. Potrebuje čas, da vidi, kakšen je položaj. Vsi so pljuvali Maljkovića, a le on in Aleš Pipan sta imela 19 let stara košarkarja, ki sta igrala po 25 minut. Govorim o Goranu Dragiću in Edu Muriću. So se ljudje zgražali, ker je Maljković Murića udaril. Saj ga sploh ni resno udaril. Nas so trenerji vseskozi tepli v mladinskih selekcijah. Če ne bi tega delali, bi bilo še več problematikov. Sedaj so tistemu trenerju vsi hvaležni za to. Ni ga Maljković udaril, ker ga ne bi maral, ampak je to pač storil v afektu, kajti od njega je pričakoval maksimum. A Murić je igral 30 minut. Bolje je tako, kot da te ima trener rad in sediš na klopi. Resda nismo osvojili kolajne v Litvi, a tudi na prvenstvu v Sloveniji ne vem, če lahko glede na moč drugih reprezentanc pričakujemo kolajno.
Smo preveč samozavestni?Napihnjeni smo. Preveč govorimo o kolajni. Moramo se usesti in sešteti, kam po imenih, izkušnjah in vlogah v klubih sodimo med vsemi reprezentancami.
Smo napihnjeni, kot pravite, tudi na drugih področjih?Če Tina Maze naslednje leto ne bo nič naredila, jo bodo ljudje pljuvali, pa čeprav je ena najboljših športnic vseh časov. Zelo hitro pozabljamo. Tudi o Anžetu Kopitarju so govorili negativno. Ljudje si sploh ne predstavljajo, kaj pomeni biti eden najboljših igralcev v NHL ali NBA. Ne more iti v restavracijo. Vseskozi mora biti nasmejan in dobro razpoložen.
Je vam zvezdništvo prijalo?Jaz nisem zvezdnik.
Ko ste bili v NBA, verjetno niste mogli nemoteno jesti v restavraciji.Tam te poznajo vsi. Športna kultura je tam na precej višji ravni od naše. Naša se z njo sploh ne more primerjati. Ko pri nas ljudje vidijo uspešnega športnika, rečejo »kaj se pa ta gre«. Pri nas te ljudje preveč ocenjujejo po tem, kaj si in kaj imaš, kot pa po tem, kdo si, kakšna oseba si, kakšen si do drugih ljudi.
Od nekdaj se je zdelo, da ste precej mirni.Mar naj zaprejo ulice, ko pridem v Ljubljano, le zato, ker sem igral košarko? Neki zdravnik reši vsako leto tristo življenj, pa zanj sploh nihče ne ve. Pa je naredil tristokrat večjo stvar kot jaz.
