Predvsem tisti, ki košarko spremljajo bolj površinsko, se znajo večkrat pridušati, da se v ligi NBA vse skupaj zares začne šele s končnico. Da je 82 tekem, kolikor jih klubi odigrajo v rednem delu, preveč in da se na njih zaradi tega izgubi tekmovalni naboj. A kdor bi kar tako odmahnil z roko čez cel redni del, bi se seveda hudo uštel. Navsezadnje si ne glede na število tekem ekipe prek njega končnico sploh zagotovijo, pri tem si želijo čim boljše pozicije, vsako morebitno podcenjevanje pa jih lahko hitro pahne v serijo negativnih rezultatov, po kateri se v moštvo hitro lahko naseli panika in sledi divje lovljenje mest, ki temu moštvu glede na sestavo vsaj na papirju nedvomno pripadajo. Takšnih primerov je kar nekaj.
Kakor koli, tudi kadar v ligi NBA beseda nanese na različne rekorde, predvsem najbolj odmevne posamične, v večini primerov statistiki upoštevajo le tekme rednega dela. Kar je ne nazadnje tudi edino pošteno, saj le v tem primeru obstaja enako merilo za vse, to pa je enako število tekem, ki so na razpolago. Lep dokaz, da je tako, smo dobili v zadnjem mesecu. Kar nekako potiho so tako sredi februarja mediji pospremili rekord košarkarja LA Lakers LeBrona Jamesa, ki je postal najboljši strelec vseh časov, če upoštevamo tekme tako rednega dela kot končnice, precej bolj pa je pred dnevi odmeval dosežek trenerja San Antonia Gregga Popovicha, ki je postal trener z največ zmagami v rednem delu.
V končnici 22 sezon zapored
Kar je pri dosežku legendarnega trenerja ostrog nemara še posebej fascinantno, je, da je vse svoje zmage (rekordno 1336., s katero je prehitel Dona Nelsona, je vknjižil v noči na soboto po slovenskem času) dosegel na klopi enega kluba. Tega vodi že neverjetnih 26 sezon (mimogrede: tudi to je rekord), od sredine sezone 1996/97 je s San Antoniom poleg omenjenih zmag osvojil tudi pet naslovov prvaka, trikrat pa so ga izbrali za trenerja leta. »Tak dosežek ne pripada zgolj posamezniku. Košarka je ekipni šport. Trener igralcem vselej pridiga, da je mogoče kaj doseči izključno z ekipnim duhom, da posameznik sam ne more storiti ničesar. Tako je bilo tudi v mojem primeru. Ta dosežek pripada vsem prekrasnim igralcem, pomočnikom, vsem, ki so bili v vseh teh letih vključeni v naš ustroj, pa tudi navijačem, ki so nas vseskozi podpirali,« je po 1336. zmagi v karieri, ki jo je dosegel proti Utahu, povedal Gregg Popovich.
Njegova pot na klopi San Antonia je imela izredno zanimiv začetek. V sezoni 1996/97, ko je v klubu opravljal vlogo generalnega direktorja, je namreč po slabem začetku sezone odpustil Boba Hilla in za trenerja ustoličil samega sebe. Zaostanek v tisti sezoni je bil sicer prevelik, da bi se uvrstil v končnico, mu je pa to nato uspelo v naslednjih 22 (!) zaporednih sezonah, kar je največ med vsemi klubi v zgodovini. Še en zanimiv pogled na veličino njegovega dosežka pa razkrije podatek, da ima Gregg Popovich sam na svojem računu v rednem delu več zmag od kar šestih franšiz lige NBA – če bi bil Popovich klub, bi bil na lestvici po številu zmag vseh časov namreč pred Orlandom, Charlottom, Minnesoto, Torontom, Memphisom in New Orleansom.
James je jezen
V senci Popovichevega dosežka se je tako znašel tudi LeBron James, ki je skupno do začetka tega tedna na vseh tekmah lige NBA v karieri, tako v rednem delu kot v končnici, dosegel že 44.424 točk. Do sredine februarja je bil po tem merilu na prvem mestu s 44.149 točkami Kareem Abdul - Jabbar, ki pa ga še vedno vsi pomembni statistični merilniki štejejo za najboljšega strelca vseh časov, saj je največ točk dosegel v rednem delu (38.387), LeBron James (36.793) pa je po tem kriteriju na tretjem mestu, tudi za Karlom Malonom (36.928).
Glede na fantastične predstave v tej sezoni, v kateri je skupaj z Janisom Antetokounmpom iz Milwaukeeja in Joelom Embiidom iz Philadelphie s povprečjem 29,7 točke na tekmo najboljši strelec lige, sicer skoraj nihče ne dvomi, da bo, če le ne bo kakšne nepričakovane hujše poškodbe, že v naslednji sezoni na prvem mestu tudi te lestvice, a vendar je James pred dnevi potožil, da ga kar malce moti, ker ga kljub vsem strelskim dosežkom, ki jih potrjujejo tudi številke, v debatah o najboljših strelcih vseh časov omenjajo le redko. »Vse skupaj je kar malce čudno. Morda pa sem na neki način tudi sam kriv, da mi niso nikdar prilepili etikete strelca, saj sem pač igralec, ki zelo rad v igro vključi tudi soigralce. A tak sem bil vedno. Vselej sem bil namreč vesel, ko je moj soigralce dosegel koš po moji asistenci. Vseeno pa me vse skupaj jezi. V bistvu me prav razjezi. Da, jezen sem, ker se mojega imena med najboljšimi strelci niti ne omenja,« je povedal LeBron James.
