Intervju z Jasminom Hukićem: Brazgotina na srcu bo prisotna do konca življenja

To je zame že osemnajsta profesionalna sezona v karieri. Večinoma so bili stalno prisotni neki pritiski. Najprej, ker si mlad in se poskušaš uveljaviti, nato je bil v evroligi pritisk rezultata, pa pritisk, ko si v nekem klubu kot tujec... Sedaj končno uživam v tem, da mi ni treba doseči 20 točk na tekmo, pa tudi zato, ker lahko pri 35 letih še vedno igram in sem živ ter zdrav. Poleg tega pa še pomagam mladim, da bi se prebili na višjo raven tekmovanja. Natančno vem, kako je bilo meni pri dvajsetih letih, ko nisem imel okoli sebe izkušenih igralcev, ki bi me usmerjali.

Natančno tako. Kot vsi otroci v Bosni sem najprej igral nogomet. Tam je normalno, da se žogo najprej brca. Ko sem se malo potegnil, pa sem se v košarki znašel po zaslugi brata. Njegov najboljši prijatelj je bil namreč trener pri Slobodi Diti. Ko smo pred blokom nekega dne igrali košarko, sta prišla mimo. Brat je skočil v stanovanje, trener pa je stal pred igriščem okoli pet minut in nas opazoval. Ko se je brat vrnil, ga je vprašal, kdo je ta mali. Želel je, da se priključim treningom, a sem kakšnega pol leta še premišljeval. Užival sem v košarki, a si nisem predstavljal, da bi resno treniral. Na koncu sem popustil in pri petnajstih letih in pol šel na prvi trening.

Da. Po prvem treningu sem sicer želel odnehati, češ da to ni zame, a so me prijatelji prepričali, da sem se vrnil. Kmalu smo nato igrali na nekem turnirju, ki si ga je ogledal tudi selektor reprezentance Ljubiša Marković. Ker sem dobro igral, sem dobil poziv, nato pa so me tudi v klubu začeli precej bolj ceniti.

Ah... Spomini do vojne so lepi. Ko se je začela, sem bil star trinajst let in pol. Takrat smo bili dve leti in pol zamrznjeni, ničesar nismo mogli. Še ven iz stanovanja smo šli izredno poredko. »Zajebane« stvari. Do vojne smo bili stalno zunaj in se igrali vse športe, ki so obstajali na svetu. Idealno. Nato pa mrk. Čista tema.

Z dve leti starejšim bratom prihajava iz družine, ki naju je hotela zaščititi in poslati v tujino. Ko se je vse skupaj začelo na Hrvaškem, smo vedeli, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo preselilo v Bosno. Kot trinajstletni otrok sem imel pred seboj najpomembnejšo odločitev v življenju. Starši so nama svetovali, naj greva v Nemčijo ali Ameriko, saj smo imeli v tujini ogromno sorodnikov. Konec leta 1992 je okoli nas gorelo vse. Nenadoma so nama dejali, da mimo prihaja Unproforjev konvoj, ki gre ne vem kam, in naj greva z njimi. Z bratom sva šla v sobo in začela tuhtati, kaj naj narediva. Vojna v Tuzli se je začela 15. maja 1992, v pol leta pa sva pred lastnimi očmi videla, kako so umrli številni prijatelji. Vedela sva, da bova morda jutri tudi midva... Na koncu sva rekla, da bova ostala do konca, pa kar bo, bo. To je bila največja in najtežja odločitev v mojem življenju.

Da. Bila sva s starši, sorodniki, prijatelji. Ne vem, kako bi bilo, če bi šel. Na začetku leta 1993 v mestu ni bilo več možnosti komuniciranja. Prijatelji iz tujine niso mogli vedeti, kaj se dogaja z njihovimi družinami. Dva, tri meseca je bilo tako. Ko sem to samo opazoval, sem doživljal travme.

Gledaš in nič ne moreš. V vojni sem izgubil najboljšega prijatelja. Granata je padla. Bil je zunaj in ga ni več med nami. Ko doživiš kaj takega, je zares hudo. Ostala je brazgotina na srcu, ki bo prisotna do konca življenja. Po drugi strani pa gre za izkušnje, ki ti pomagajo v življenju. Pri dvajsetih letih, ko sem prvič odšel v tujino, se pravi v Ljubljano, me ni moglo nič več presenetiti.

Stokrat. Tega je bilo ogromno. Največ proti koncu vojne, ko smo pred blokom igrali košarko, a so granate še vedno padale povsod. Igrali smo tri na tri, rezultat je bil 19:19. Slišali smo, da je na hribu odjeknilo, kar pomeni, da so izstrelili granato. A smo tako padli v igro, da preprosto nismo znali oceniti resnosti situacije. V nekem trenutku je začelo močno žvižgati, granata pa je padla manj kot sto metrov od nas. Detonacijo smo močno začutili, a bogu hvala, da ni bilo nikomur nič.

Katastrofalnih. Moj prvi trening je bil v dvorani Partizan. Parket je bil, a na nobenem oknu niti enega stekla. Trenirati sem začel oktobra in najbolj se spomnim tega, da je bil v dvorani peklenski mraz. Organizacija UHC je takrat dala čez okna folijo, a to ni čisto nič pomagalo proti mrazu. Ni bilo niti elektrike ali tople vode. Šele ko sem prišel med člane, ki so trenirali v dvorani Mejdan, ki je bila zgrajena za potrebe olimpijade, sem začel vaditi v normalnih razmerah.

V Bosni je bilo takrat značilno, da v mlajših kategorijah na tekmah ni bilo akcij. Samo prišel si in igral. Bil sem prvi, ki sem sploh lahko metal za tri točke. Trener je celo skoval prvo akcijo, ki je bila namenjena zame. Takrat sem rekel, da sedaj gre pa zares. Prvič sem začutil, da bi bila košarka lahko moja služba.

V svoji zadnji sezoni v Tuzli sem na neki tekmi dosegel devet trojk. Naslednji obračun je bil derbi proti Bosni. Dvorana je bila polna, zbralo se je šest, sedem tisoč ljudi. Takrat so navijači izobesili ta transparent. Naslednjo sezono sem odšel v Ljubljano in tam znova videl ta napis.

Gotovo. Prvič sem šel iz rodnega mesta in prišel v sistem, ki ni bil lahek. Trener je bil Zmago Sagadin, s čimer sem povedal vse. Igrali pa smo tudi v evroligi. To je bil zame velik preskok. Vse se je dogajalo hitro, privaditi pa sem se moral na nov sistem, zahtevni turnir, nove soigralce... Prva dva, tri mesece, mi je bilo zares težko.

Še preden sem spoznal ženo Ireno, sem govoril, da je v Ljubljani zares super in da bi tu lahko živel. Ko sem to povedal svoji mami, je rekla: »Sine, počasi.« Jaz pa njej nazaj: »Ne, to je to.« Potem je v moje življenje prišla še Irena in Ljubljana je postala moj novi dom.

Za takratno Olimpijo je bila pomembna ena stvar – Tivoli. To je bila dvorana, v kateri si imel zares neki poseben občutek. Stožice so prečudovite, a Tivoli je Tivoli. Nam je zelo pomagalo, da smo igrali pod Rožnikom, saj je bilo vzdušje na tekmah zares nekaj posebnega. Navijači so bili fenomenalni. Tudi klub je bil takrat na višji ravni. Stalno smo bili med šestnajstimi najboljšimi moštvi v Evropi. V drugi sezoni smo bili osem sekund oddaljeni od zaključnega turnirja četverice. Zares imam lepe spomine na prvi dve sezoni. Ne glede na to, da mi je bilo težko in da smo pri Sagadinu trenirali po deset ur na dan. V drugi sezoni je bil trener Tomo Mahorič, pa smo vseeno naredili čudo. Spomnim se, da smo recimo v četrtek imeli tekmo proti Panathinaikosu, v torek zjutraj pa je bila vrsta za vstopnice pred Tivolijem do Horse burgerja. Ljubljana in Slovenija sta v tistem obdobju živeli za Olimpijo.

Takrat je Olimpija že padala. Za trenerja je prišel Memi Bečirović. Edini igralec s pogodbo je bil Miha Zupan, Memi pa je kot prvega pripeljal Marka Miliča. Nato je poklical mene in mi razložil, da situacija ni rožnata in da veliko denarja ne bom dobil. Dobil sem se še z Milkom, ki me je pridobil na svojo stran tudi z značajem. Sezono smo začeli nerealno, saj smo doma premagali Olympiacos in CSKA. Nato pa so se začele male igrice, ki so v Olimpiji vedno prisotne. Škoda, ker nismo prišli med šestnajst najboljših moštev, ker smo imeli zares dobro ekipo.

Pogodbo sem imel še za leto dni, trener pa je bil Jure Zdovc. S plačami so zamujali. Je bil pa Jure izredno pošten. Prišel je do mene in povedal, da denarja, ki bi ga mogel dobiti po pogodbi, Olimpija nima in da ne ve, ali ga bom dobil. Ni želel, da sem z njimi in hkrati živčen, ker ne bi dobival plačila. Dodal je, da če želim, seveda lahko ostanem, samo da mi je po pravici povedal, kaj in kako. Res je bil iskren. Kapo dol Juretu. Nato sem poklical svojega agenta in čez nekaj dni odšel v Benetton. Težko mi je bilo. Po Slobodi Diti je bila Olimpija edini klub, v katerem sem igral s srcem in dušo. Vse štiri sezone. Lahko rečem, da je to moj klub.

Seveda. V Bosni so iz tega brez veze naredili afero. Tako ali tako sem jim že pred tem rekel, da ne bom več igral za reprezentanco. Leta 2010 sem imel artroskopijo na kolenu, zato ni več šlo. Deset let nisem imel več kot dva ali tri tedne dopusta na sezono. Bilo je težko, a potni list ne pove, kdo in kaj si.

To sem naredil zaradi sebe. Kjer koli sem igral, sem se učil tamkajšnjega jezika. Dve leti sem bil recimo v Rusiji in tekoče govorim ruščino. Jezik je zame izredno pomemben. Super mi je, ker grem lahko v Moskvo in se z ljudmi pogovarjam v ruščini. Ali da grem v Treviso in se pogovarjam v italijanščini. Doma se na primer z otroki in ženo pogovarjam v bosanščini in slovenščini. Konec koncev pa je najpomembneje, da se pogovarjamo. Ni važno, v katerem jeziku.

Sedaj se spet vračamo na družino. Po sezoni v Rusiji je bil moj sin star šest let. Ker je začel hoditi v šolo, sem rekel, da ne bom več igral v tujini. Potem je prišel Iran, kamor sem šel samo zaradi Sanija Bečirovića. To je bil izlet za tri mesece. Nato je v Krko prišel Aleksandar Džikić. Če ne bi, verjetno nikoli ne bi šel v Novo mesto. Sedaj sem že drugo sezono pri Krki. Uživam in res mi je lepo na Dolenjskem.

Ko je prišel v Olimpijo, ga nisem poznal. Vedel sem samo, da je bil pomočnik Duška Vujoševića pri Partizanu. Presenečen sem bil, da je Olimpija po Memiju vzela njega. Po nekaj dneh sva se našla. Ista glava, ne vem, kaj naj drugega rečem. Od takrat naprej sva tudi prijatelja.

Ne, ker še vedno uživam. Ni mi problem trenirati dvakrat na dan po štiri ali pet ur in na treningu delati stvari, ki sem jih petnajst let nazaj. Zaradi mladih, da sem jim dober zgled. Veliko prijateljev, ki so že končali kariere, je dejalo, da se jim je na koncu vse skupaj že zagabilo. Sam tega problema nimam. Dokler bo tako, bom igral. Ne vem, kje, a bom.