Ne. Rad sem sicer v vodi, toda nisem človek, ki bi zjutraj vstal in šel za pol ure plavat v morje ali pa v bazen.
Plavanje je naravnost idealno za vaše težave s križem.Ampak mi ne paše. Vsi mi sicer govorijo, da je plavanje zame idealno, toda raje telovadim, hodim na gyrotonic. Težave s križem me spremljajo vseskozi, so del mojega življenja, zato jim ne posvečam posebne pozornosti.
Voda vam je verjetno blizu še iz časov, ko ste dopust preživljali na svoji barki, a ste jo nato prodali. Zakaj?Iz finančnih razlogov (smeh). Ni me sram tega reči. Otroci rastejo, prenehal sem igrati košarko, pojavile so se drugačne prioritete, prestižni avtomobili, barke in preostali luksuz mi je postal nepotreben.
Je bila barka nekakšen statusni simbol v časih, ko ste igrali v Grčiji?Bil sem med prvimi, ki so imeli barko, saj sem jo kupil že leta 1994. Priznam, da me je navdušila. Če je bila statusni simbol? Tega sicer ne vem, toda celotni družini je bilo križarjenje všeč in ji je še vedno, saj na tak način preživljamo dopust, tako se poveže celotna družina, tudi moji odrasli hčerki, ki živita v Londonu. Zdaj barko, ko nimamo več svoje, seveda najamemo. Tovrstni dopust je zame idealen.
Ko vas takole gledam, se mi zdi, da nimate neproporcionalno velikih rok, toda bili ste znani kot kradljivec žog.Nimam dolgih rok, imam pa hitre. Tudi zato, ker sem veliko igral namizni tenis in bil v mlajših letih nogometni vratar. Iz svojih rok sem potegnil maksimum.
Ste imeli priučen kakšen poseben gib še iz časov, ko ste trenirali orodno telovadbo?Motorika je zelo pomembna, pridobil sem si jo v mlajših letih, zato mi ne gre v glavo, da na primer do četrtega razreda telovadba v osnovnih šolah ni obvezna. Vsi športi, ki sem jih v mladosti treniral, so mi dalo dobro osnovo za naprej.
Veljali ste za najboljšega evropskega obrambnega igralca, toda tudi v napadu ste znali zadevati, enkrat v francoskem prvenstvu ste trojke metali 8:8.Zame velja nekakšen stereotip, da sem bil samo obrambni igralec, toda v mlajših selekcijah sem bil izrazit strelec, dosegal sem 40, 50, tudi do 80 točk. Kasneje, ko sem že pri 15 letih zaigral za konjiške člane v prvi slovenski ligi, pa sem začel dosegati koše z obrambo, kradel sem žoge, skakal v napadu in prišel do veliko lahkih košev. To mi je ogromno pomagalo, ko sem prestopil v Olimpijo, kjer so vladali starejši igralci, ki mlajših do tedaj niso spustili blizu.
Igralca takšnega kalibra ni več.Na moja mlada leta me je spominjal Španec Ricky Rubio, ki je pred petimi leti kradel žoge in povsod ga je bilo veliko.
Se tudi vam zdi, da letošnje evropsko prvenstvo ni pretirano kakovostno?Sam evropsko prvenstvo gledam skozi oči trenerja in nisem zadovoljen s tem, kar vidim. Toda reprezentanca ni klub, fantje so skupaj le en mesec, mnogim je igranje mučno, se jim ne da, nekateri prvenstvo izkoriščajo za samopromocijo, zato je veliko egoizma. Je pa prvenstvo izenačeno in zanimivo.
Spominjam se prvenstva v Zagrebu leta 1989 in jugoslovanske generacije, ki se je sprehodila do naslova. Bilo je veliko zvezdnikov, Petrović, Kukoč, Divac..., a ste delovali kot ekipa.To so bili drugi časi. Tedaj je bilo iz Jugoslavije težko oditi v tujino, igrali smo večinoma brezplačno, reprezentanca je bila priložnost, da gremo ven in zaslužimo. Motivi so bili drugačni. Bil je čisto drug svet.
Je res, da se vam je zdel Kukoč boljši od Petrovića? In imel je čast igrati z neverjetnim Michaelom Jordanom.Vsekakor. Je naravni talent, sicer malce dalmatinsko len, a bil je vsestranski in ni imel slabe točke. Dražen je bil garač, mašina za doseganje košev, zelo samozavesten.
Sami pa ste igranje v ligi NBA zaobšli. Zakaj?Imel sem dve priložnosti. Če bi želel, bi lahko tudi šel. Prvič sem bil leta 1992 na preizkušnji pri Los Angeles Lakers, dobil sem tudi ponudbo, ki pa je prišla dan prepozno, saj sem pogodbo že podpisal z Limogesom. Toda neke prave želje, da bi šel onkraj luže, nisem imel, saj z izjemo Divca tedaj nikomur ni uspelo. Druga priložnost je bil štiri leta kasneje Portland, dobil sem triletno donosno ponudbo, a sem raje ostal v Grčiji. Odločitev je bila pravilna, Aleksandar Đorđević je šel namesto mene in se vrnil že čez tri mesece.
Slovenskega selektorja Božidarja Maljkovića odlično poznate, v Limogesu ste pod njegovim vodstvom postali evropski prvak. Je res, da sta se skregala na prvem treningu in se kasneje, ko sta se razšla, kar nekaj časa nista pogovarjala?Res je, da sva se skregala. Bil sem občutljiv fant, nisem trpel, če se je trener znašal nad mano. To sva z Božom hitro razčistila. Je pa manjši problem nastal po sezoni, ko ni bilo tega denarja, da bi še ostal v Limogesu. Tam sem bil edini iz nekdanje Jugoslavije, govorila sva podoben jezik in bil sem črna ovca, za vse sem bil kriv. Psihološko tega pritiska nisem zdržal. Kljub temu da smo bili evropski prvaki, tam nisem hotel ostati. To mi je sicer zameril, toda ko sva se pol leta kasneje videla, sva se poljubila in ostala prijatelja. Šele kasneje sem uvidel, kaj vse dobrega je naredil zame.
Nekateri »strokovnjaki« pravijo, da ga je povozil čas?Ni ga povozil čas. Vedno je bil miren trener. Na treningu je zelo strog, na tekmi miren, kar je velika kakovost. Ko si miren, bolje razmišljaš in vidiš več. Mirnost je bila vedno njegova odlika. Seveda pa tisti, ki pri nekom iščejo slabe strani, jih bodo vedno tudi našli. Mislim, da je eden najboljših petih evropskih trenerjev vseh časov.
Je avtoritativen in tudi starosta. Je to pri reprezentančnem trenerju najbolj pomembno?Trenerji reprezentance bi morali biti starejši. Bodimo realni: Božo ima v ekipi tudi igralce, za katere, ko je prevzel reprezentanco, v življenju še ni slišal, so zanj novi. Ta reprezentanca že zdaj glede na individualno kakovost igralcev dela čudeže. In jih bo še naprej.
Ali na avtoriteto pomislite tudi pri še eni jugoslovanski trenerski legendi, s katero ste sodelovali – Dušanu Ivkoviću? Nekoč ste dejali, da je nevaren tip?Duda je bil deček z ulice, poznal je vse finte, saj je dal skozi barabinstvo, z avtoriteto in znanjem pa je v vrhu že vse od leta 1987.
Na eni izmed reprezentančnih tekem ste se drli nanj, ker vas je sprovociral. Je provokacija tudi del trenerskega poklica?Seveda je. Morate pa vedeti, da je bil Duda strah in trepet, zna biti zelo neprijeten, zato tudi nima veliko prijateljev. Ko se je enkrat ob polčasu spravil name, sem odreagiral enako ostro. Sledila je minuta tišine, nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo, nato pa mi je nepričakovano rekel: »Bravo, mojster. To sem od tebe želel!«
In vi, znate provocirati?Znam. Ne sicer namerno, temveč me v to prisilijo razmere. Pomembno je, da kasneje ni zamere.
Ali s kom, s katerim ste sodelovali v igralski in trenerski karieri, ne govorite, ker so bile zamere prehude?Ne. V vrhunskem športu ni revanšizma. Seveda pride do konfliktov in problemov, a treba se je pogovoriti. Dostikrat ima igralec objektivne razloge, ki pa jih trener ne pozna, ga kaj boli, je slabo spal, žena ali punca doma ni hotela z njim v posteljo...
Se imate za najboljšega slovenskega reprezentančnega trenerja? S četrtim mestom ste bili pred štirimi leti na Poljskem med vsemi najbližje tako želeni kolajni.To ni pomembno.
Bi pa verjetno to, da je najboljši, rekel marsikdo izmed preostalih sedmih, ki so reprezentanco vodili.Vsi trenerji, ki so vodili reprezentanco, so bili vrhunski, so pa vsi seveda delali v nekem svojem obdobju in po svojih pravilih. Vsako prvenstvo je zgodba zase. Še vedno se imam za mladega trenerja, ki se še uči.
Je kolajna letos realno dosegljiva?Vse je mogoče, izrazitega favorita ni. Bi pa nekaj rekel o sistemu tekmovanja: to je mučenje, gladiatorstvo, ki ga ne razumem. Tekem je enostavno preveč. Ne gre samo za fizični, temveč tudi psihični napor.
Odpovedi je res preveč. Toda če Slovenija ne bo osvojila kolajne, bomo spet govorili, da nismo bili popolni, brez Bena Udriha, Erazma Lorbka... Zakaj se ta zgodba ponavlja že desetletje ali celo več?To je pač stvar vsakega posameznika. Zakaj je odpovedal Udrih, ve samo on. Je pa res, da ko igralec pride v neka rizična leta, po 30., ne razmišlja več o igranju za reprezentanco. Večinoma naj bi za reprezentanco igrali mlajši, ki so motivirani, med starejšimi pa mogoče kakšen že odsluženi, da malce pomaga. Odpovedi so seveda resen problem in sistem tekmovanja bodo morali spremeniti.
Vaš grški prijatelj Slobodan Subotić pravi, da je vse pokvaril denar...Denar je gotovo eden od razlogov, da začne igralec razmišljati drugače. Ko ima človek denar, se počuti bolj pogumnega in neodvisnega, zato lažje sprejme odločitev o neigranju. Tudi sam sem enkrat odpovedal nastop, ker se s trenerjem Sagadinom nisva razumela, enkrat pa zato, ker sem bil s košarko prezasičen. Lige so naporne, sezona traja do sredine junija ali dlje, zato veliko fantov reče, de tega enostavno ne zmorejo. Še v največji prednosti so košarkarji iz lige NBA. Udrih, na primer, je sezono končal že aprila.
Nam manjka tudi nacionalne zavesti, jo je bilo v nekdanji skupni državi več?Tega ne bi rekel, bili so drugi časi. Tisti, ki noče igrati ali v igranje dvomi, je zanj bolje, da sploh ne pride. Zadnjič je hrvaški trener Repeša lepo rekel, da ima prvič takšno ekipo, da so prišli vsi igralci na priprave z željo, ne pa zgolj zato, ker morajo.
Imate še željo po trenerskem delu? Zaslužili ste verjetno dovolj, da bi lahko samo uživali?Kje pa. Denarja hitro zmanjka, otroci niso poceni. Hvala bogu, da sem našel nekaj, kar me veseli, in to je biti trener. Zadnjih nekaj let sem naredil stopničko navzgor, sem ambiciozen, ni me strah prevzeti najboljše evropske klube. Važno je, da imam trenerski poklic rad, ga bom pa opravljal, dokler mi bo to zdravje dopuščalo.
Vam kdo še kaj dolguje, Olimpija na primer?Olimpija ne, so izpolnili vse obveznosti do mene, nekateri drugi pa, a sem na to že pozabil.
Je resnična zgodba, da ste morali pod ceno prodati delnice, ker v času, ko ste vodili ljubljanskega evroligaša, ni bilo plač?Je resnična (smeh). Tako pač je, v večini držav žal v košarki ni bil urejen status trenerja in igralca. Fiba je zadnja leta to sicer načeloma uredila, tako da sedaj na koncu le prideš do denarja, se zna pa vse skupaj zavleči za nekaj let. Zato je najbolj pomembno, da je plača redna, in ne toliko, kako visoka je.
Zgodba Olimpije, ki ni več del evropske klubske smetane, je žalostna, a tudi poučna. Nekako v slogu, da zapravi le toliko, kolikor pač imaš na računu.Se strinjam. Toda velikokrat to načelo, porabi toliko, kolikor imaš, ni tako zelo enostavno izpeljati. Zgodi se, da ti direktor nekega podjetja obljubi denar, nato pa denarja ni. Včasih težave postanejo objektivne, je pa bilo v Olimpiji v preteklosti tega preveč.
Zdi se, da politika in politično nastavljeni direktorji ne želijo več toliko pomagati. Včasih ste bili košarkarji zelo priljubljeni pri politikih.Še vedno je Olimpija klub, ki ga imajo mnogi radi. Upam, da ne bom koga pozabil, toda sponzorji, kot so Spar z Mervičem, BTC z Mermalom, Union, mesto Ljubljana.... so ljubitelji kluba in mu pomagajo. Njim se je treba zahvaliti, da je Olimpija še prisotna, resda ne v evroligi, ki je Slovenija trenutno ne zmore. Najbolj pomembno je, da se klub sanira, rezultat ne sme biti v ospredju.
Kako pa bodo reagirali ljudje? Vemo, da je ljubljansko občinstvo razvajeno?Pravi navijač bo klub podpiral, tisti, ki se pokažejo na tribuni le tedaj, ko gostuje Panathinaikos, ga pač ne bodo podpirali. Sem pa prepričan, da bodo ljudje, če bodo fantje igrali borbeno, prišli na tekme. Ljudje razumejo, da današnja Olimpija ni enaka tisti izpred nekaj let.
Vam je godila pozornost nekdanjega predsednika države Milana Kučana, ki vas je nekoč povabil tudi na kosilo?Absolutno sem bil povabila vesel. Predsednik me je večkrat poklical, najbolj pa mi je bilo všeč, ko je bil na obisku v Grčiji in naju oba s Subotićem povabil na kosilo. Gospod Kučan je povezan s košarko, bil je tudi predsednik Olimpije, vedno mi je pomagal in tudi v težkih časih želi pomagati. To nadvse cenim. Takšnih ljudi bi potrebovali še več.
Vam je ostala še kakšna neizpolnjena želja?Niti ena. Mogoče bi kakšno stvar sicer naredili malce drugače. Je pa že jutri nov dan, osredotočen sem na delo v prihodnosti.