V naslednjih dneh bo v Celju branila naslova slovenske prvakinje na cesti in v vožnji na čas, še pred tem pa se nam je Urška Žigart javila iz Isole 2000, kjer trenira skupaj s svojim partnerjem Tadejem Pogačarjem. Kolesarka, ki je letos prestopila v moštvo AG Insurance-Soudal Team, se je razgovorila o pomenu zadnjega uspeha v Švici, svojih načrtih za prihodnost in težavah, s katerimi se mora soočati kot zaročenka najboljšega kolesarja na svetu.
Iskrene čestitke za skupno peto mesto na dirki po Švici. Kaj vam osebno pomeni ta rezultat?
Na dirko smo se odpravili z zelo raznoliko ekipo, predvsem z mislijo na agresivne vožnje. Nato pa je bila že prva zares agresivna in se je generalna uvrstitev že nekako izoblikovala ter so dekleta v naslednjih etapah bolj pazila name.
Že tretjič ste dirko zaključili med najboljšimi desetimi. Je to vaša najljubša dirka?
Najbolj mi ustreza to, da je glavnina nekoliko manjša. V primerjavi s klasikami je na dirki po Švici približno 40 deklet manj na startu. Ceste so zelo lepe in predvsem je na trasi dovolj klancev. Ves čas se dirka agresivno in sledi neka naravna selekcija. Vse te stvari mi zelo ustrezajo, zato je posledično dirka zame vedno uspešna.
Sezona do tega trenutka ni potekala po vaših željah. Se vam je odvalil kamen od srca, da ste upravičili tudi pričakovanja nove ekipe, v katero ste prestopili letos?
Iskreno povedano ja in ne. Na meni ni bilo nobenega pritiska, da bi morala dosegati vrhunske rezultate. V novo ekipo sem šla z upanjem, da bom deležna več priložnosti, a to ni bil pritisk, da moram to upravičiti. Vsi v ekipi vedo, da najbolj uživam v dirkanju, ko na meni ni pritiska. Tukaj gre bolj za osebni vidik, da sem dobila potrditev, da dobro delam in spadam v kolesarstvo in sam World tour. To je odgovor na to, da sem se pred nekaj leti odločila prav, ko sem izbrala kolesarstvo in sledila svojim ciljem.
Slišati je lahko, da so vam pod kožo prišli komentarji nevoščljivcev, ki trdijo, da imate pogodbo v ekipi svetovne serije zgolj zaradi tega, ker ste partnerica Tadeja Pogačarja, in ne zaradi svojih kolesarskih sposobnosti.
V zadnjih letih sem dobila že precej debelo kožo, saj sem se morala naučiti, da kritike kavč komentatorjev in vseh bojevnikov za tipkovnicami reduciram na način, da gredo pri enem ušesu noter in pri drugem ven. Kar koli narediš, nikoli ne ustrežeš vsem, saj se vedno najde kdo, ki z narejenim ni zadovoljen. Najbolj neverjetni pa so komentarji, ko kdo reče, zakaj Urška ne pusti na dirko Tadeja oziroma mora iti na drugo, kot si ti komentatorji želijo. Kot da bi jaz imela kaj pri tem, na katero dirko gre Tadej. Zdaj poskušam vse te stvari odmisliti in slediti svoji poti. Pride pa trenutek, ko ni rezultatov, ko se sezona ni začela dobro in smola oziroma nesreče ponavljajo z dirke na dirko. Po takšnih stvareh se včasih res začneš spraševati, kaj pa če imajo ti ljudje prav. Mogoče pa bi bilo bolje, če bi sedela doma in skrbela za Tadeja … Take misli pridejo in potem takšen rezultat zagotovo pomaga, predvsem pa oba iz leta v leto vse skupaj bolje prenašava.
Tudi zdaj se bo našel marsikdo, ki bo komentiral, da ste bili »zgolj« peti in niste zmagali.
Tudi sama imam občutek, da smo se vsi zelo razvadili glede tega. Sama dobro vem, koliko odrekanja je potrebnega in koliko stvari je treba vložiti, da potem zmage pridejo. Pri Tadeju so včasih tudi videti zelo enostavne, a je daleč od tega. Meni to peto mesto zelo veliko pomeni, tudi zaradi konkurence, ki je bila na dirki. Okoli mene so bile zmagovalke Toura, zmagovalke etap na Touru … Morda so manjkale tri kolesarske, ki so zelo dobre v vožnji na klanec in bi se lahko borile za najvišja mesta, to pa je tudi to. Vse to mojemu petemu mestu daje še dodatno težo. Ni zmaga, a je odličen rezultat in sem ponosna nanj.
Vse skupaj je odlična popotnica tudi za nadaljevanje sezone. Se zdaj pripravljate na žensko izvedbo dirke po Franciji?
Prvotno je bil takšen načrt, a je v zadnjem trenutku nastala sprememba. Ko so izdali traso Gira in smo primerjali obe, smo ugotovili, da je zame letos veliko primernejši Giro. Na Tour bodo odšle večinoma pomočnice za prvih nekaj dni v Bretaniji, ko trasa poteka po ozkih cestah z eksplozivnimi klanci. Sama bi se tam verjetno prvih pet dni bolj borila za preživetje, le zadnji dve ali tri etape so z malo daljšimi klanci. Na Giru pa je zgolj ena sprinterska etapa, kar mi zagotovo veliko bolj ustreza, zato grem na dirko po Italiji.
Boste prisotni v vlogi gledalke na moški dirki po Franciji?
Načrt je takšen, a vsi vemo, da v kolesarstvu ne gre vedno vse po načrtih. Tudi na svoji doslej edini dirki po Franciji sem bila vpoklicana deset dni pred začetkom, tako da ne izključujem možnosti, da bi se letos znova zgodil preobrat.
Ste dekleta zadovoljna s trenutnim stanjem ženskega kolesarstva? Je devet dni dirkanja na Touru za vas dovolj ali bi se rade že bolj približale moškemu dirkanju?
Moje mnenje je, da se šport razvija v pravo smer in je trenutno stanje popolnoma primerno. Če gledamo samo s fiziološkega vidika, bi dekleta brez težav dirkala dva tedna z enim dnevom premora. Bi se pa s tem spremenila dinamika dirkanja. Ne bi bilo več vsak dan čisto na polno, več bi bilo taktiziranja in bi se tako še bolj približale moškemu dirkanju. Mislim, da bodo v nekaj letih tudi naše dirke še daljše, a zdaj bi bilo nesmiselno prehitevati razvoj dogodkov. Naše dirkanje se mi zdi povsem dovolj zanimivo in dovolj izčrpavajoče in menim, da je šel šport v smer, za katero smo si kolesarke prizadevale že pred nekaj leti. Napredek je ogromen.
Sledi vikend državnih prvenstev. Boste branili oba naslova iz lanskega leta?
Načrt je, da pridem domov. Želim si le, da mi uspe uspešno pripeljati vso floto koles. Želim si ubraniti naslov, saj je nekaj posebnega nastopati z majico državnega prvaka in vse leto sem dobivala pohvale, da je dres zelo lep. Upam, da mi uspe ubraniti naslova, če ne, bom pa nato znova nekoliko manj opazna v glavnini in se bom lažje prebila v kakšen beg in bo tako nekoliko lažje zame, ker preostale tekmovalke ne bodo takoj vedele, katera je napadla.
Ko ravno govoriva o slovenskem dresu, ne moreva mimo dogajanja okoli reprezentance. Nam lahko poveste še kaj več o lanskem razočaranju, ko niste potovali na olimpijske igre?
Moje življenje se zaradi tega ni nič spremenilo. Kot sem že takrat rekla, ni šlo toliko zame, da bi hotela izsiliti svoj nastop. To bi bilo tudi nesmiselno, saj če tam nisi zaželen, potem ne moreš nič narediti. Bolj sem si želela sprememb, da bi tudi v Sloveniji v ženskem kolesarstvu začeli slediti stopinjam svetovnega kolesarstva. Zaradi tega je bila tudi ustanovljena ženska ekipa Pika, v kateri je zdaj poudarek na razvoju mladih, da bi bil lahko denimo čez tri ali štiri leta nekdo tudi tam perspektiven.
Ste zadovoljni z menjavo na selektorskem položaju?
Moram povedati, da sem nato na svetovnem prvenstvu v Zürichu tudi z Gorazdom Penkom povsem dostojno sodelovala. Ostalo je pri dejstvu, da se strinjava, da se pri eni stvari ne strinjava, a sodelovanje zaradi tega ni bilo moteno. Zdaj bomo videli, ali se bodo z Mio Radotić zgodile kakšne spremembe. Sama jo zelo dobro poznam, saj sva bili dolgo sotekmovalki pri moštvu BTC City Ljubljana. Veliko sva bili že na zvezi, ker je za letošnje svetovno prvenstvo v Ruandi potrebno veliko logistike in načrtovanja. Za zdaj vse poteka nemoteno, kako bo na dirkah, bomo pa videli.
Za konec še tri vprašanja o Tadeju. Od letos ste članica ekipe AG Insurance-Soudal Team, ki je ženska ekipa moštva Soudal Quick-Step, katerega prvo ime je Remco Evenepoel. Kdo vas poskuša bolj izkoristiti za kakšno informacijo, Remco ali Tadej?
Nihče me ne sprašuje prav veliko. Remco je sam tako zgovoren, da kar sam pristopi k meni in pove vse sam od sebe. Tadej pa tudi nikoli ničesar ne skriva, tako da gre za zelo odprt pretok informacij. Na splošno je kolesarstvo precej majhen in zaprt krog in se vse zelo hitro izve. Tako da mi ni treba igrati vloge obveščevalca.
Kdo pa bo po vašem mnenju zmagal na dirki po Franciji?
Tukaj sem zelo nepristranski človek za podajo mnenja (smeh). A dejstvo je, da po kriteriju po Dofineji nikoli ne veš, ali je kdo skrival kakšne atome moči, morda je kdo taktiziral. Tadej je zelo sproščen. Govorimo pa o dirki leta in vsi najboljši bodo tja prišli v najboljši formi. Vsi si želimo, da bi šlo brez poškodb in bolezni do starta, na koncu pa seveda upam, da zmaga Tadej. Če ne bo, pa ne bo konca sveta.
Koliko pa vam osebno pomaga, da imate skoraj vsakodnevno primerjavo z najboljšim kolesarjem na svetu?
Mislim, da je to, da sva veliko skupaj na kolesu, dobro za oba. Ves čas se spodbujaš, si daješ nasvete in potem to dobivava oba z dveh strani hkrati. Zelo sem hvaležna tudi njegovi ekipi, da me vedno odprtih rok sprejme na njegove trening kampe, da lahko preživiva več časa skupaj. Tako je tudi zdaj na Isoli 2000 veliko lažje biti skupaj in trenirati. Ni ravno tako kot doma, saj imava oba točno določen urnik, a tukaj so fizioterapevti, je kuhar, tako da je glede tega vse lažje. Ni sicer tako kot doma, je pa skoraj tako. Na splošno pa je pri naju tako, da sva ves čas vezana na kolo, sploh ko sva oba v formi, ko so noge prave, oba obožujeva občutek, da se pelješ hitro, in takrat je, sploh zdaj, ko sva že nekoliko starejša, največja nevarnost, da sva preveč na kolesu in premalo časa posvetiva počitku. Tukaj se morava zdaj najbolj paziti.
