Svetovna kolesarska karavana je v nedeljo v Cardiffu izgubila enega najbolj uglednih šampionov 21. stoletja. Kako velik kolesar je bil Geraint Thomas, pove že dejstvo, da so organizatorji dirke po Veliki Britaniji leta 2024, ko je priljubljeni G naznanil, da bo leta 2025 končal kariero, skočili v akcijo in zaključek dirke priredili v njegovem domačem mestu. »Hvala vsem, ki ste me pospremili na mojo zadnjo pot in ste bili danes tukaj,« se je vsem navijačem v glavnem mestu Walesa v nedeljo zahvalil Geraint Thomas. Britanska kolesarska legenda je bil pred zadnjo etapo deležen klasičnega kolesarskega špalirja, pred številnimi domačimi navijači pa je komaj zadrževal solze.
»S prijatelji in najbližjimi si bomo privoščili nekaj piva. Sledil bo ponedeljkov počitek, v torek pa bom Macona peljal v vrtec in začel opravljati normalne očetovske naloge,« je imel 39-letnik tudi za prve trenutke po koncu kariere pripravljeno taktiko, enako kot na kolesarskih dirkah. Vključevanje piva ni nobeno presenečenje, saj je tudi med kariero večkrat priznal, da se s prijatelji rad sreča v pubu in spije pint ali dva. Ob vsem skupaj je bil najbolj vesel dejstva, da bo znova lahko živel v domovini. »Zadnjih trinajst let sem preživel na Azurni obali. S Saro (ženo, o. p.) sva zelo vesela, da bova sina Macona lahko vzgajala doma v Walesu,« je še dejal kolesar, katerega največji uspeh je zmaga na dirki po Franciji leta 2018.
Sprva blestel na velodromu
Pot do velikega uspeha za Gerainta Thomasa ni bila enostavna. Kot otrok je potreboval kar nekaj let, da se je odločil, s čim se bo ukvarjal. Treniral je plavanje, nogomet – kjer je bil najmanj uspešen – in kot pravi Valižan tudi ragbi. Ragbi je nato opustil zaradi šibke konstitucije, pri desetih letih pa se je dokončno odločil za kolo in se pridružil lokalnemu klubu. Na pisti je blestel in hitro je postal del mladinske reprezentance Velike Britanije ter tudi osvojil naziv mladinskega ekipnega svetovnega prvaka.
Svoje uspehe na ovalu je prenesel tudi v člansko kategorijo. Bil je pomemben člen britanske ekipe, ki je leta 2008 v Pekingu in 2012 doma v Londonu postala olimpijska prvakinja. Kot del ekipe ima tudi tri zlate kolajne s svetovnih prvenstev (Majorka 2007, Manchester 2008 in Melbourne 2012), na stezi pa je bil še dvakrat srebrn, leta 2006 v Bordeauxu prav tako z ekipo, v Melbournu pa je osvojil tudi posamični bron v disciplini madison.
Od skoraj rdeče lanterne do velikega zmagovalca
Profesionalec v cestnem kolesarstvu je postal leta 2007, ko se je pridružil britanski ekipi Barloworld. Istega leta je prvič nastopil na dirki po Franciji in pri 21 letih zasedel – ne boste verjeli – predzadnje mesto. Od tako imenovane rdeče lanterne, kot je naziv zadnjega na Touru, ga je ločilo šest minut in tri sekunde. To niti ni presenetljivo. Thomas, ki je v karavani poznan tudi kot izjemen šaljivec s tipičnim britanskim humorjem, je bil sprva specialist za klasike. Nase je opozoril s sedmim in osmim mestom na dirki po Flandriji in spomeniku Pariz–Roubaix leta 2014, ko je zmagal tudi na cestni dirki na igrah Commonwealtha. Takrat je bil že član ekipe Sky, ki se danes imenuje Ineos Grenadiers, pri kateri je tudi končal svojo kariero.
Najuspešnejši britanski ekipi se je pridružil leta 2010. Da gre za izjemnega ekipnega kolesarja, je dokazal leta 2013, ko je pomagal rojaku Chrisu Froomu do prvega naslova na dirki po Franciji. Thomas je bil udeležen v padcu, si zlomil medenico, a vseeno končal dirko. To je bila tudi dirka, ko je začel z njim sodelovati slovenski maser Marko Džalo. »Čeprav sem bil zadolžen za druga dva kolesarja, je prišel k meni in rekel, da ga bom odslej jaz masiral,« se prvega srečanja z britansko kolesarsko legendo spominja Kranjčan, ki je bil vse do zadnjega član ekipe Valižana. »Zgradila sva pravi prijateljski odnos, a nikoli nisva prekoračila meje profesionalizma,« nam je že med dirko po Franciji zaupal Džalo, ki je bil seveda prisoten tudi na zadnji dirki svojega dolgoletnega varovanca, o katerem govori le z izbranimi besedami.
Padci so bili sestavni del kariere Gerainta Thomasa, ki pa se je vedno vrnil še močnejši. »Ničesar v svoji karieri ne bi spreminjal. Včasih ne moreš doseči tistega, kar bi si zaslužil, a po drugi strani te take stvari okrepijo,« se danes spominja razočaranj v svoji karieri. Vsa razočaranja so bila poplačana leta 2018, ko je slavil skupno zmago na dirki po Franciji. Na Touru ima tudi drugo mesto iz leta 2019 in tretje iz leta 2022. V Sloveniji pa je najbolj poznan po izjemnem boju na dirki po Italiji leta 2023, ko je skupno zmago slavil predzadnji dan, ko ga je na Svetih Višarjah premagal Primož Roglič. »Zagotovo najtežji dan v moji karieri. Lahko sem le odkimal, ko me je vprašal na cilju, ali je zmagal. Sam si bom dan zapomnil za vedno, mislim pa, da tudi Geraint,« se enega najbolj bolečih porazov Valižana spominja Marko Džalo. Na Giru je bil lani tretji, zanimivo pa je, da je v dolgoletni karieri le dvakrat vozil na Vuelti in skupno ni bil boljši kot 31. Po koncu kariere si želi ostati v svetu kolesarstva. V pogovorih je z ekipo Ineos Grenadiers, da bi prevzel novo funkcijo, a za zdaj kolesar in moštvo novega sodelovanja še nista sklenila.
