Že ptički na vejah čivkajo, da profesionalni šport ni dober za zdravje športnikov. Želja po dokazovanju in uspehu pa posameznike velikokrat žene prek vseh meja zdravega razuma in pušča dolgotrajne posledice na njihovem zdravju. Motnje hranjenja v kolesarskem športu že dolgo niso več tabu tema. Vse najboljše ekipe na svetu imajo lastne zdravnike in specialiste nutricioniste, kar pa ne pomeni, da težav v športu ni več.
Pauline Ferrand-Prévot je letošnja junakinja kolesarske dirke po Franciji, ki so se ji uresničile velike želje. A pot do njenega uspeha sproža številne polemike o zdravju. Izjemna kolesarka, ki je v zadnjih letih blestela na gorskem kolesu, zaradi česar je pridobila veliko mišične mase, je pred Tourom načrtno v zgolj nekaj mesecih izgubila štiri kilograme, kar je pomenilo približno 10 odstotkov njene telesne teže. »Sledila sem točno začrtani dieti, ki smo jo načrtovali v ekipi. Sem zdrava. Telesno težo sem izgubila zgolj za izpolnitev svojega cilja,« je Pauline Ferrand-Prévot zatrjevala, da nima težav z zdravjem. Njene tekmice niso povsem prepričane o tem. »Ponosna sem na svoje kilograme. Vse odločitve v karieri sprejemam tako, da ne ogrožam svojega zdravja. Nikoli si ne želim biti le kost in koža,« je dejala druga na Touru Demi Vollering. Po tem, da je brez dlake na jeziku, pa je znana Švicarka Marlen Reusser, ki je tudi izšolana zdravnica. »Kot kolesarka sem nad njenim uspehom navdušena, kot zdravnica pa sem zelo zaskrbljena. Predvsem se bojim sporočila vsem bodočim kolesarkam, ki prihajajo,« je dejala Marlen Reusser.
Z motnjami hranjenja so se v preteklosti že ukvarjali tudi slovenski kolesarji. O težavah so odkrito spregovorili Urška Žigart, Jan Tratnik in Jani Brajkovič. Slednji se nam je oglasil na telefonski klic. »V športu je že dolgo tako, da se za največje dogodke trenira prek meja zdravja. Bolj si je treba zastaviti vprašanje, zakaj nekateri športniki kasneje razvijejo bolezen motnje hranjenja, drugi pa telesu namenijo dovolj počitka in telesu povzročajo manj škode. Vse skupaj je zelo povezano s primarnim okoljem, ko športnik ali športnica v domačem okolju ne dobi dovolj samospoštovanja in ga nato išče skozi rezultat,« je prepričan Jani Brajkovič, ki danes tudi strokovno deluje na tem področju, predvsem z mladimi športniki. »Delujem z veliko mladimi športniki in žal je povsod veliko bolezni motenj hranjenja, predvsem v ženski konkurenci. V kolesarstvu govorimo o zelo visokih odstotkih,« nam je zaupal nekdanji kolesar, ki s prstom kaže na Mednarodno kolesarsko zvezo (UCI). »UCI bi zagotovo lahko naredil veliko na tem področju, a noče oziroma ne zna odreagirati. Nekako jim tako ustreza, saj ko en športnik zboli, je zgolj umaknjen iz tekmovalnega programa, za njim pa v vrsti že čaka naslednji, ki je pripravljen delati po ustaljenem sistemu ali morda iti še dlje. Čeprav se sliši grdo, toda nekateri športniki so za uspeh pripravljeni celo umreti,« še pravi Jani Brajkovič.
