Že vrsto zadnjih let za največje uspehe slovenskega kolesarstva skrbita Tadej Pogačar in Primož Roglič. V preteklih letih pa so se dvema vrhunskima kolesarjema s posameznimi uspehi priključili tudi preostali slovenski tekmovalci v eliti. Ti uspehi so letos upadli, zmanjšal se je tudi doprinos zasavskega orla. Zato pa visoko letvico slovenskih uspehov drži nenasitni 27-letni super šampion iz Klanca pri Komendi.
Načrt Giro in Tour za Rogliča neuspešen
Tadej Pogačar (UAE Emirates -XRG) – ocena sezone: 9,5: Najboljši kolesar je vnovič odpeljal sezono za čisto desetico. Obramba naslova svetovnega prvaka, zmaga na dirki po Franciji, tri zmage na spomenikih, evropski prvak in številni drugi uspehi gorenjskega volka so razlog, da kapetanu Emiratov v tej sezoni ne gre ničesar očitati. A ker smo v Dnevnikovi redakciji zelo strogi in Pogiju tudi lani, ko je odpeljal podobno fantastično sezono nismo dodelili desetice, mu je nismo tudi tokrat. Pri standardih, ki jih je postavil sam, bo najvišjo možno oceno dobil le takrat, ko bo sezono sklenil brez ene same praske. Tako kot si želi sam, tudi mi od njega »zahtevamo« zmagi na spomenikih Milano – Sanremo in Pariz – Roubaix. Čas je tudi, da svoje ime zapiše tudi na trofejo skupnega zmagovalca Vuelte, da bo imel v vitrini vse lovorike tritedenskih dirk.
Primož Roglič (Red Bull-Bora-Hansgrohe) – 6,5: V sezono je vstopil z visokimi cilji. Prvič v karieri se je pri 35 letih odločil napasti dvojček Giro – Tour. Pri tem je očitno malce precenil naravni dejavnik, da ni več najmlajši in njegova regeneracija ni optimalna. V sezono je sicer vstopil več kot odlično pripravljen in motiviran. Iz obraza se mu je videlo, da se tudi sam zaveda, da je bilo letos morda zadnja priložnost, predno ga načne zob časa. Na dirki po Kataloniji je blestel, pobral dve etapni zmagi in z izjemnim napadom v Barceloni prišel tudi do skupne zmage na etapni dirki svetovne serije, ko je premagal tudi visokoletečega Juana Ayusa. Od tam naprej je šla njegova sezona navzdol. Na Giru je znova padal in še zbolel, kar je omejilo tudi njegove priprave na Tour. Dirko po Franciji je po dolgem času zaključil in z osmim mestom dokazal, da ni povsem za odpis, a v boju s Pogačarjem ni bil konkurenčen. Po psihološkem udarcu se je znova pobral, šel še enkrat na višino. Na svetovnem prvenstvu se je izkazal za pomembnega člena slovenske reprezentance in pokazal ekipni duh, ni pa izkoristil priložnosti za kolajne. Na italijanskih klasikah je bil zelo motiviran, ker je svojim šefom znova želel pokazati, da je vreden svojega denarja, ko k njemu v ekipo prihaja Remco Evenepoel. Priljubljeni Rogla je od sezone zagotovo pričakoval več, a če imaš zmago svetovne serije, leto ni podpovprečno.
Novak izpopolnil svojo vlogo, Mohorič sezono rešil na makadamu
Domen Novak (UAE Emirates-XRG) – 8: Traktor, kot je njegov vzdevek, je popolnoma izpolnil svojo vlogo pri najboljši ekipi na svetu. Dolenjec ni tip kolesarja, ki bi pobiral zmage, zato pa je neuničljivi pomočnik, ki pušča svoje telo na cesti za Tadeja Pogačarja. Številni se boste morda vprašali, zakaj tako visoka ocena, saj Domen Novak ni bil velikokrat viden na televiziji. A dejstvo je, da je sprejel svojo vlogo kolesarja, ki dirko nadzira v prvih urah dirkanja, ko ta še ni na televizijskih ekranih. Novak je večkrat lastnoročno poskrbel, da močan pobeg Emiratom ni ušel izpod nadzora in je omogočal zmagovite napade za svoje kapetane, predvsem Tadeja Pogačarja, s katerim zares veliko dirkata skupaj. Minus eno točko pri oceni je dobil, ker ni bil v formi v pravem trenutku in tudi letos ni potoval na dirko po Franciji, čeprav si je to zelo želel. Da julija ni bil pravi, nam je v pogovoru sredi dirke po Franciji, ko je bil pripravah v Livignu, priznal tudi sam.
Matej Mohorič (Bahrain-Victorious) – 5: Po štirih zaporednih sezonah z vsaj eno zmago je tokrat sezono sklenil brez uspeha. Kot je dejal tudi sam, leto za pozabo. Za povprečno oceno je poskrbel na zadnji etapi letošnje dirke po Franciji, ko je z vratolomno vožnjo skrbel za šov na Monmartru v Parizu in prišel do tretjega mesta. Sezono pa je na koncu v celoti rešil na makadamu, ko je v nedeljo na svetovnem prvenstvu osvojil bronasto kolajno. Izkazal se je z dejstvom, da je odličen pod pritiskom, saj si je uspeha želel tudi sam. Kolajna s svetovnega prvenstva pa je motivacija za to, da bo naslednje leto znova blestel tudi na cesti.
Luka Mezgec (Jayco-AlUla) – 5: Pri 37 letih znova potrdil, da je izjemen profesionalec tudi v jeseni svoje kariere. Nova pozicija v sprinterskem vlaku ekipe mu ni predstavljala težav, le njegov kapetan v sprintu Dylan Groenewegen letos ni bil pravi, kar zmanjšuje tudi oceno Mezgeca. Kot pravi vzornik se je brez težav odzval vabilu selektorja za svetovno prvenstvo ter delo na progi, ki mu ni bila pisana na kožo, opravil korektno. Vozil je zadnji Tour, kjer je v prvi etapi dokazal, da je še vedno na vrhunski ravni, a v sprintih, ko gredo nekateri tekmeci povsem na glavo – tudi zavoljo padca –, je pokazal, da raje dirka z glavo in ne na glavo, tako da se ni boril za etapno zmago.
Jan Tratnik (Red Bull-Bora-Hansgrohe) – 2: Priljubljenemu Idrijčanu se še drugič v karieri ni izšla sezona, ko je moči združil s prijateljem Primožem Rogličem. Tako kot leta 2023, ko se je pridružil Vismi, je bil tudi letos zanj usoden Giro, kjer je vnovič staknil poškodbo kolena, zaradi česar je bil njegov tekmovalni program okrnjen. Enako velja tudi za njegovo pripravljenost. Zagotovo ima izkušeni Syuk v nogah več, kot je dal letos.
Glivar potrdil svoj potencial
Matevž Govekar (Bahrain-Victorious) – 4: Zelo koristen kolesar, ki pa mu za rast samozavesti in skok po prepoznavnosti manjka ena odmevna zmaga. Sprinter, ki lahko premaga tudi zahtevne klance, se bo v naslednji sezoni enkrat moral znajti sam v idealni situaciji, saj drugače v ciljnih sprintih nima prave pomoči svoje ekipe. Znova si zasluži pohvale, da se je brez težav odzval vabilu za nastop na svetovnem in evropskem prvenstvu.
Gal Glivar (Alpecin-Deceuninck): 6,5: Preživel zelo pomembno prvo leto med profesionalci. Da ima potencial, dokazuje dejstvo, da ga je ekipa poslala na Vuelto. Ne zgodi se ravno velikrat, da mladi kolesar že v prvi sezoni nastopi na grand touru. To je pohvala, na kateri mora Glivar graditi v prihodnosti. Tam mora tudi izkoristiti svoje priložnosti, ko se prebije v pobeg. Biti samo del njega ni dovolj.
