Kolesarsko moštvo Adria Mobil iz Novega mesta velja za valilnico talentov. Za njihovo odkrivanje in brušenje je zaslužen trener Josip Radaković, ki je za Dnevnik predstavil svoj pogled na trenutno premoč Tadeja Pogačarja in podal strokovno mnenje o njegovih napadih v sedečem položaju.
V svetu kolesarstva so vedno izpostavljeni športni direktorji moštev. Kakšna pa je vloga trenerjev?
Ko govorimo o kolesarjenju na najvišji ravni, je res tako, da so tam športni direktorji in trenerji različne osebe. V naši praksi pa gre navadno za isto osebo, a se tudi pri nas stvari spreminjajo. Vse več mladih kolesarjev se odloča za individualni pristop in tako pride tudi do situacije, ko trener ni športni direktor in obratno. Sicer pa morata v teoriji trener in športni direktor zelo dobro sodelovati. Predvsem se na začetku sezone naredi načrt dirk. Športni direktor trenerjem pove, na katerega tekmovalca računa na določeni dirki, trener pa poskrbi za to, da je ta takrat v dobri formi.
Ima trener pri sestavljanju koledarja tekmovalca kaj besede ali se le prilagaja danemu programu?
Gre za kopico skupnih sestankov. Je pa tako, da za kapetane moštev ni težko tempirati vrhunca forme, saj imajo najboljši jasno začrtan koledar dirke. Tudi Tadej Pogačar, ki blesti vse leto, ima vmes čas za počitek in nov dvig forme. Problem nastane pri pomočnikih, saj jih lahko pokličejo na dirko v zadnjem trenutku, ker drugi kolesar zboli ali pade … Pride do situacije, ko moštvo kakšnega pomočnika praktično cel mesec vozi z dirke na dirko, in tu ima potem trener največ dela, da zagotovi tudi ustrezen počitek za svojega tekmovalca. Še večjo težavo pa trenerjem predstavljajo kolesarji, ki vozijo več disciplin. Predvsem mi ni jasno, kako Mathieu van der Poel usklajuje vse tudi z gorskim kolesarstvom in ciklokrosom. Potem so tu še kolesarji, ki dirkajo na velodromu. Trener mora pri treningih upoštevati tudi vse te želje.
Tadej Pogačar je v zadnjih dveh letih dodatno odskočil od konkurence. Koliko se tukaj pozna, da je zanj v tem obdobju začel skrbeti trener Javier Sola?
Na to vprašanje lahko odgovorim le z distance, saj ne vem, kaj vse se je spremenilo v procesu treninga. Je pa več kot očitno, da je Tadej Pogačar dovzeten za vse vrste treninga, zagotovo pa je vidna tudi zamenjava trenerja. Prejšnji trener je sodeloval tudi v drugih športih, Javier Sola pa že vse življenje deluje samo v kolesarstvu in je tu zagotovo razlika.
Največja sprememba, vidna na prvi pogled, je, da Tadej Pogačar velikokrat napada kar sede. Sam Pogi izpostavlja delo v fitnesu.
To je nekaj, kar si lastim jaz. Fitnes trening v kolesarstvu forsiram že od leta 2009, a je bil takrat v vseh ekipah vik in krik. Bilo je veliko kreganja z lastniki moštev in neodobravanja, a jaz pri tem vztrajam še danes in zadeva se obrestuje. Sedaj, ko je Tadej Pogačar pred začetkom dirk začel dodatno ogrevati mišice zadnjice, pa o tem govori cel svet. Moji varovanci to delajo že ves čas. Prepričan sem tudi, da Tadej Pogačar treningov v fitnesu ne izvaja z Javierjem Solo, ampak z dodatnim trenerjem, ki pa odlično sodeluje s Solo.
Kaj pa prinese tovrstni trening?
Treba je vedeti, da kolesar pri procesiranju svoje moči nima opore v tleh, ampak ima zadnjico na sedežu kolesa. Zaradi tega mora imeti močan trup, da prenaša silo, ki gre sicer potem na gonilko, a izhodišče sile je v trupu. Zelo podobna fizika deluje tudi pri plavanju.
Ali je lahko dodatno treniranje tudi škodljivo?
Prav zagotovo. Tudi meni se je zgodilo, da sem imel lani tekmovalca, ki nekaj časa ni mogel izvajati mojih treningov in nismo poznali razloga za to. Potem pa mi je povedal, da trikrat na teden sam hodi v fitnes, kjer ima svojega trenerja. Ne vem, s kom je delal, in me ne zanima, a mi je postalo jasno, da zagotovo ne izhaja iz sveta športa, ampak iz dela v fitnesu, kjer vsakemu ponujajo neko celostno zgodbo. To je vse super za normalno populacijo, športniki pa to niso. Čeprav so vsi športniki, ima vsak šport svoje zakonitosti. Ko nekdo trenira celostno, razvija tudi mišice, ki za njegov šport niso potrebne. Tako pa nastane problem. Zato je zelo pomembno, da se vedno dela s strokovnjakom za določen šport. Od mladinskih kategorij naprej mora tekmovalec razvijati zgolj tisto, kar je nujno potrebno zanj, celostno treniranje pa je odveč. Odvečna mišična masa ne prinaša zgolj dodatne teže za kolesarja, lahko pomeni tudi podaljšanje regeneracijskega časa in tako naprej.
Dodatno z vami še danes trenira Domen Novak, ki je sicer tudi varovanec Javierja Sole. Kako poteka to sodelovanje?
V začetku sodelovanja sem vsako leto na začetku sezone v moštvo UAE Emirates poslal svoj program treninga za Domna. Sedaj, ko so videli, da zadeva deluje, mi tega ni več treba delati. Njegov glavni trener je Javier Sola, saj je primarni trening kolo, in ne fitnes. Pri meni pa iščemo detajle in malenkosti. Če povem malce bolj plastično. S tem dodatnim treningom pri Domnu iščemo napredek, da lahko Pogačarju dodatni dve minuti pomaga v vožnji na klanec. Jasno nam je, da mu ne more pomagati dvajset minut čez cel vzpon. V profesionalnem športu iščemo malenkosti.
Kako pomembno je za napredek zaupanje med trenerjem in tekmovalcem?
Menim, da je to ključno. Že vso svojo kariero ponavljam, da če tekmovalec trenerju zaupa, se lahko tudi z glavo udarja v steno in bo napredoval. Če tega zaupanja ni, ima tekmovalec lahko najboljšega trenerja na svetu, najboljšo možno opremo in najboljši načrt, pa napredka ne bo. Ves proces od začetka temelji na zaupanju.
Tadej Pogačar je ta hip korak pred konkurenco. Ga ta lahko ujame?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti. Ker niti ne vem, na kakšni ravni je Tadej in kje so konkurenti. Zagotovo pa je Tadej Pogačar trenutno orientacija za vse, na katero raven morajo priti. Spomnim se, ko je Anja Pärson v nekem intervjuju dejala, da se vedno orientira po Janici Kostelić. Ko je Janica Kostelić zaključila kariero, tudi Anja Pärson ni imela več orientacije in so takoj prišle druge smučarke, ki so jo prehitele. Takšno vlogo ima sedaj Tadej v kolesarstvu. Pri njem najbolj občudujem tudi to, da se psihično nikoli ne zlomi. V kolesarstvu ne gre samo za fizično pripravljenost, ki je sicer osnova, ampak tudi za psihično trdnost. Že Jani Brajkovič je ob svoji zmagi na dirki po Dofineji dejal, da je vsak dan le sledil Albertu Contadorju, ki se je na koncu zaradi njegovega dihanja za vrat psihično zlomil. Tadej pod pritiskom ne poči in želim si, da bi še naslednjih sedem let kraljeval v kolesarstvu.
Za konec se dotakniva še Primoža Rogliča. Je pri njem začela delovati biološka ura ali še lahko zmaguje?
Najprej je treba vsem razložiti, da je Primož Roglič še vedno vrhunski kolesar. Gre za slovensko mentaliteto, ker sedaj ni takoj za Pogačarjem, ga vsi kritizirajo in pošiljajo v pokoj. Po mojem mnenju bi bil letos na Touru z lahkoto tretji, a ni na meni, da odgovorim, zakaj ni bil. To morate vprašati druge. Je pa tako, da zagotovo lahko še kaj doseže, predvsem pa je že sprejel svojo mentorsko vlogo, kar je tudi vedno odraz velikih šampionov. Denimo tudi Domen Novak v Novem mestu vedno trenira z mladimi kolesarji in jim daje nasvete, kar je zelo pomembno.
