Zanjo bo vrhunec dogajanja cestna dirka v nedeljo, zadnji dan tekmovanja. Na njej bo Tadej Pogačar branil mavrično majico iz Züricha 2024, zato ima Slovenija na letošnji dirki pravico nastopati s kar devetimi člani: poleg Pogačarja bodo vozili še Primož Roglič, Domen Novak, Matej Mohorič, Gal Glivar, Matevž Govekar, Luka Mezgec, Matic Žumer in Jaka Primožič, član avstrijske kontinentalne ekipe Hrinkow Advarics. Slednji je po svoji kakovosti morda najbolj spregledan slovenski kolesar.
Za vas bo to četrto zaporedno člansko svetovno prvenstvo. Kako ste se počutili, ko ste znova prejeli klic selektorja Uroša Murna?
Že od starta sezone sem bil seznanjen s tem, da naj se pripravljam na prvenstvo. Tudi po padcu v Tajvanu, ko sem se huje poškodoval, so mi iz vodstva spet sporočili, naj bom pripravljen. Marca in aprila se je tudi že vse začelo pripravljati, saj je potovanje zelo zahtevno in predstavlja kar velik zalogaj.
Je bilo dejstvo, da boste znova del ekipe ob prvem zvezdniku Pogačarju, dodatna motivacija, da se po marčevskem zlomu medenice vrnete še močnejši?
Z motivacijo nikoli nimam težav. Za mano je že dovolj sezon, da vem, kaj moram narediti, da sem dober. Moram pa priznati, da letošnja sezona ni najboljša. Po hudi poškodbi marca sem bil poleti kar hudo bolan. Tako še nimam nobenega pravega rezultata, a mislim, da bom v Ruandi pravi. Res je, da je ta dirka zame zelo velika motivacija, saj gre za največjo v moji sezoni. Še lažje pa je trenirati, ko vem, da ima moja ekipa zelo velike možnosti za zmago. Dal bom vse od sebe, da pomagam po najboljših močeh.
Omenili ste, da je že potovanje v Kigali velik zalogaj. Kaj pa tamkajšnje ceste in trasa dirke?
To ni težava. Traso poznamo in natančno vemo, kakšna je. Verjamem, da zelo ustreza tudi mojim karakteristikam. V teh državah gre bolj za kulturni šok. Predvidevam, da bo letos vse skupaj morda malce podobno svetovnemu prvenstvu v Avstraliji pred tremi leti, a tudi tisto je bilo verjetno bolj milo, kot bo letos. Podobno je bilo tudi na dirki v Dohi. Prilagoditi se moraš tudi na stvari, o katerih doma sploh ne razmišljaš. Že pitna voda je zelo pomembna, nato hrana, ki je za nas zelo pomembna. Gre za povsem drugo kulturo kot pri nas. Zdaj je naše kolesarstvo na takšni ravni, da je poskrbljeno tudi za vse te stvari, a vseeno je o tem treba razmišljati. Treba se je bilo tudi cepiti proti vsem afriškim boleznim. Zagotovo je počutje že pred začetkom povsem drugačno kot denimo lani, ko je bilo prvenstvo v Švici. Zelo bo pomembno, da na start vsi pridemo zdravi.
Kakšna bo vaša vloga na dirki?
Jasno je, da sem lahko zadolžen za pomoč v prvih 150 kilometrih oziroma tako dolgo, dokler bom lahko dobro vozil. A to je zgolj osnovno. Nikoli se ne ve, kako se bo dirka odvila. Ampak nekako imamo postavljeno enako pravilo kot lani. Če bo vsak opravil svoje delo, ni strahu, da se ne bi dobro izteklo.
Lani vam je Pogi vsem dal »prosto« že sto kilometrov pred ciljem in suvereno zmagal. Vas je že poklical in vam povedal, za koliko kilometrov morate biti letos pripravljeni?
Ne, o tem še nismo govorili. Doslej sem bil v stiku le s selektorjem Urošem Murnom, ki mi je povedal, na kaj naj se pripravim. Sedaj je vse na meni, da bom na dan dirke v najboljši formi. Na tem je ves moj fokus letos in še kasneje, da bom lahko pomagal tudi na evropskem prvenstvu.
Je to, da vas bo letos devet na startu, velika prednost slovenske ekipe?
Zagotovo gre vsaj za dodatno pomoč v uvodnih kilometrih, kajti z enim kolesarjem več lahko vsi zdržimo morda en krog dlje. V ekipi se zavedamo, da nas je pet ali šest, ki smo zraven le za pomoč, ostali pa so tam tudi v igri za najvišja mesta. Vsaka takšna stvar, kot je kolesar več, zelo veliko pomaga. Že to, da gre nekdo enkrat namesto tebe po bidon do avtomobila ali da pokrije en poskus pobega, se na koncu lahko spremeni v odločilno prednost. Zase točno vem, koliko lahko zdržim, in tudi Pogačar točno ve, kdaj mora napasti, da bo zdržal do cilja. To so stvari, ki jih imamo preračunane, nekaj pa je še odvisno od posameznega dneva.
Prihajate iz ekipe na celinski ravni. Ali je zaradi tega svetovno prvenstvo, na katerem imate ob sebi najboljšega na svetu, za vas povsem druga raven?
S prilagajanjem na različne ravni nimam težav. Imam pa tudi prednost, da z ekipo Hrinkow Advarics dirkamo na zelo kakovostnih dirkah. Veliko se merimo tudi z ekipami svetovne serije in predvsem njihovimi razvojnimi ekipami. Tako sploh ne poznam velike razlike, razen tega, da je v svetovni seriji vse veliko bolj organizirano in je veliko več spoštovanja. Na naših dirkah gredo vsi mladi kolesarji povsem na glavo in ne razmišljajo kaj dosti, potem pa je to velikokrat videti resnično grozno in neorganizirano. Zase dobro vem, da ko sem v najboljši formi, lahko pridem med najboljših deset na dirki svetovne serije ali pa na celinski ravni.
Že večkrat smo slišali za vaše zmogljivosti. Vam je kaj žal oziroma ali imate še vedno željo nekoč dirkati tudi v ekipi svetovne serije?
Seveda je to še vedno moja velika želja. Imam pa to smolo, da živim ravno v obdobju, ko se je kolesarstvo močno spremenilo. Danes najmočnejše ekipe ne iščejo več izkušenih in kakovostnih kolesarjev, kakršen sem jaz. Vse je usmerjeno v to, da se išče naslednji Pogačar. Zato pa je tudi na naših dirkah tako, kot sem prej omenil. Vsi se želijo dokazati na vsaki tekmi in gredo tudi prek svojih zmožnosti.
To sem vas vprašal tudi zato, ker se vam letos v Avstriji izteka pogodba. Je prisotnost na svetovnem prvenstvu in pomoč Pogačarju za vas lahko tudi dobra reklama za prihodnost?
Na žalost mislim, da ne. Ko imamo kolesarji na sebi reprezentančni dres, je nekaj povsem drugega kot dirkanje za ekipo, ki te za nastope plačuje. Tudi to, da gredo Pogačar in drugi najboljši na prvenstvo, so zgolj njihove ambicije in dobra volja. Enako velja za vse nas pomočnike. Mi vemo, da bomo pomagali njemu, a od tega praktično nimamo nič, saj smo plačani od svojih ekip. Denar prejemamo za to, da nosimo na sebi sponzorje ekip. Šefov ekip niti ne zanima, da jaz vlečem glavnino 150 kilometrov na svetovnem prvenstvu.
Ali to pomeni, da je vaša kolesarska prihodnost negotova?
Tako je. Ničesar še nimam urejenega za prihodnost. Kot sem že omenil, letos zaradi vseh okoliščin nimam niti enega dobrega rezultata in niti ene dirke nisem odpeljal v svoji najboljši formi. V avstrijski ekipi so sedaj rekli, da bodo počakali, kako bo potekal zaključek sezone, nato pa se bomo pogovarjali, kako naprej. Sem povsem realen. Doslej imam za sabo katastrofalno sezono, a morda bo konec bolj idealen.
Veliko govoriva o Pogačarju, a Slovenija ima še najmanj enega superzvezdnika – Primoža Rogliča. Vsi vemo, kako je razdeljeno slovensko ljudstvo. Kako pa fantje znotraj ekipe doživljate, ko oba dirkata za isti dres?
Vsi v reprezentanci se dobro in natančno zavedamo, da imamo vsak svojo vlogo. To vesta tudi Primož in Tadej in tako dirkata. Rivalstvo obstaja, ko imata na sebi dres različnih ekip, v reprezentanci pa smo vsi profesionalci in nosimo enak dres. Kolesarstvo je veliko bolj ekipni šport, kot si marsikdo misli. Veljajo tudi nepisana pravila, ki pa se jih vsi držimo. Le za primer: tudi če se jaz znajdem v begu, me Pogačar ali kateri koli drugi Slovenec ne bo lovil. Čeprav vsi vedo, da ne bom zdržal do konca, ampak to so ta nepisana pravila in gre za zelo tradicionalen šport. Ko nastopaš za isto ekipo, ni prostora za rivalstvo. V naši reprezentanci vlada izjemno vzdušje in gre predvsem za nekaj povsem drugega od naših vsakdanov. Na dirkah sicer nikoli ne moreš govoriti v slovenščini, zato je svetovno prvenstvo nekaj posebnega, saj zvečer za mizo govoriš v domačem jeziku. To zelo dobro vpliva na vse nas in vsi se v tem obdobju med seboj odlično razumemo. Zame, ki nastopam v celinski ekipi, je zagotovo to največja dirka sezone. Tudi vsi drugi, ki prihajajo iz samega vrha, vedno znova poudarjajo, da je vzdušje posebno, in se zato radi vračajo.
Boste v ekipi zadovoljni zgolj z novo zlato kolajno, saj je Pogačar prvi favorit?
Drži, da je prvi favorit, a v kolesarstvu gre na določen dan lahko marsikaj narobe. Zato pa imamo v ekipi tudi druge kolesarje, ki se lahko borijo za visoka mesta. Zagotovo si Tadej želi nove zmage. Na prvenstvo je šel zato, da se zabava in dirka. Naredil bo vse, kar lahko, da osvoji nov naslov svetovnega prvaka. Je pa res, da tudi če mu ne uspe, nihče ne sme biti razočaran, saj je v kolesarstvu osvojil že toliko, da smo lahko vsi zgolj veseli.
Za konec še dve vroči zadevi, najprej o dogajanju na nedavni Vuelti. Kakšno je vaše mnenje o propalestinskih protestih na dirki?
Šlo je za katastrofo. Varnost kolesarjev je na prvem mestu in takšni protesti so na žalost bizarni. Dejstvo pa je, da je kolesarstvo najlažji šport za dostopanje. Ob obisku dirke nihče ne preverja identitete ali vstopnice. Že če posameznik želi prečkati cesto, ga težko ustavijo, če tega ne počne v zadnjem kilometru, kjer so povsod ograje. Protestniki so tako izkoristili priložnost, saj so najlažje svoje proteste spravili na televizijo in v medije. V nobenem športu tega ni mogoče narediti lažje, saj imaš v kolesarstvu 200 kilometrov in pet ur časa, da nekje narediš takšno neumnost. Bilo me je zelo strah za varnost kolesarjev.
Vas je česa podobnega strah tudi v Ruandi, kjer razmere tudi niso rožnate?
Bil sem eden prvih, ki so me poklicali in želeli v ekipi za prvenstvo. Morda tudi zato, ker sem zaposlen v Slovenski vojski. Če se malce pošalim: saj veste, varnost je na prvem mestu. Ne vem, kaj naj rečem. Ampak dejstvo je, da danes ne veš, kje je nevarno in kje ni. Morda pa se bodo ravno zaradi okoliščin tukaj bolj potrudili in bo dirka minila brez kakršnega koli vpliva na nas. Kot sem že omenil, priprava na tako dirko je mentalno povsem drugačna. A po drugi strani dirka po Ruandi vsako leto poteka brez težav in ne vem, zakaj ne bi tudi svetovno prvenstvo. Srce bolj poskoči, ko se seznaniš z vsemi boleznimi, ki te v Afriki lahko ubijejo, kot pa s samimi protestniki.
Kaj pa zdravje kolesarjev in motnje hranjenja? Tema je izbruhnila po koncu ženskega Toura, a so se oglasili tudi mnogi kolesarji, ki opozarjajo na to težavo.
V mojem primeru gre bolj za to, da imam težavo pojesti toliko, kolikor je predpisano in kolikor porabim. Nimam težav s tem, da bi želel biti lažji. V kolesarstvu vsi vemo, da kilogrami štejejo, ampak že v osnovi pojem premalo. Dejstvo je tudi, da so moja leta, ko sem se obremenjeval s telesno težo, že mimo. Toliko časa sem že v športu, da točno vem, kako priti do svoje najboljše ravni. Je pa moje stališče verjetno povsem drugačno v primerjavi s stališčem nekoga iz ekipe svetovne serije. Jaz delujem s sredstvi, ki so mi dana. Tako nimam nikogar, ki bi mi pripravljal hrano in gledal, kaj in koliko pojem, za vse to skrbim sam. Verjamem, da obstaja določen pritisk, saj se na daleč vidi, kdo je presuh in kdo ne. Tudi pri nas poteka debata o tem, a v moji ekipi nihče nima težav. Je pa moje mnenje, da je bilo nekoč tega še več, saj se sedaj vsi zavedamo, da je treba jesti več.
